Patience

/ Strokovni članki

Monetarne oblasti apelirajo na potrpežljivost

Najpomembnejši dogodek tedna, za delniške vlagatelje seveda, je bilo vsekakor zasedanje ameriške centralne banke Federal Reserve (FED). Bilo je sicer eno od tistih zasedanj na katerem se ni pričakovalo spremembe višine obrestne mere. Če bo kak premik bo morda na naslednjem zasedanju 20. marca, odvisno predvsem od takratnega stanja na kapitalskih trgih. Vlagatelji so torej po decembrskem padcu delniških trgov predvsem pričakovali nekaj pomiritvenih in spodbudnih besed s strani šefa monetarnih oblasti. Po reakciji trgov bi lahko sklepali, da so sedaj zadovoljni, čeprav natančnejša analiza guvernerjevega govora ne kaže bistvenega odmika od predhodnih stališč.

Jerome Powell je namreč povedal, da odbor guvernerjev še vedno dobiva podatke, ki kažejo na nadaljevanje pozitivne gospodarske rasti in trendov zaposlovanja v ZDA, pri čemer je poudaril, da bo odbor potrpežljivo ocenil kakšna prilagoditev višine ključne obrestne mere bo potrebna v bodoče. Kar se tiče kvantitativnega zategovanja likvidnosti (Quantitative Tapering) odbor ostaja mnenja, da trenutna višina bilance Centralne Banke ni več potrebna in namerava nadaljevati z njenim zmanjševanjem v predvidenem obsegu, pri čemer poudarja, da bo po zaključku tega procesa bilanca banke ostala večja, kot je bila pred začetkom krize leta 2008.

Zdi se torej, da je FED iz pospešeno restriktivne faze prišel v nekoliko počasnejšo in previdnejšo fazo, a še zmeraj restriktivno, saj se zmanjševanje bančne bilance (krčenje sistemske likvidnosti) nadaljuje v višini 50 milijard USD mesečno. Manj restriktivno je le dejstvo, da smo iz faze štirih dvigov obrestne mere letno prišli v fazo začasne prekinitve dviganja, ki so bo zaključila v trenutku, ko bo FED prestopila svoj prag potrpežljivosti, v eno ali drugo smer. Potrpežljivost je po besedah guvernerja trenutno potrebna zaradi nejasnosti glede razvoja dogodkov v tujini, v mislih je imel predvsem Brexit in znake močnejšega gospodarskega ohlajanja Kitajske. Če se bodo te nejasnosti ugodno razrešile, se FED vrača v ustaljeno restriktivno pozicijo.

FED torej nadaljuje po programu, večje spremembe se bodo zgodile le v primeru enega od dveh scenarijev. Po prvem scenariju bi nadaljevanje rasti borznih trgov proti lanskemu vrhu kmalu znova obudilo prejšnjo bolj restriktivno pozicijo FED čemur bi sledili vnovični dvigi ključne obrestne mere. Po drugem scenariju pa bi večji padci borznih trgov (pod decembrske ravni denimo) potisnili FED nazaj v bolj ekspanzivno fazo, kjer bi morda celo začela razmišljati o prekinitvi zmanjševanja bilančne vsote ali pa vsaj upočasnitvi mesečnega tempa. Znižanje obrestnih mer s sedanjih zelo nizkih 2,5% vidimo kot možnost le v primeru dejanskega nastopa recesije v ZDA. Vlagatelji si lahko ponovno likvidnostno pomoč centralne banke obetajo le v primeru občutnega poslabšanja razmer v gospodarstvu ali na kreditnih trgih.

Problem centralnih bank danes postaja dejstvo, da imajo za boj proti naslednji gospodarski upočasnitvi, ki bo prej ali slej prišla, na razpolago čedalje manj orodij. S konstantnim ponavljanjem ene in iste napake v vseh zadnjih epizodah gospodarskih kriz, so se stisnile v kot v katerem postaja monetarna politika neučinkovita in vpliva le še na napihovanje in praznenje finančnih balonov. V predhodnih recesijah je denimo ameriška FED v povprečju obrestno mero znižala za 3 odstotne točke, a tega sedaj ne more več storiti, saj višina obrestne mere dosega komaj 2,5 odstotka. Evropa je v še slabšem položaju, obrestna mera tukaj je namreč na ničli. Japonska prav tako in to že dvajset let in je najlepši dokaz kam vodi tako početje. Vlagatelji si lahko pogledajo 20-letni graf gibanja japonskega borznega indeksa Nikkei, če jih zanimajo kako zgledajo porazdelitve donosov v finančnem sistemu, ki ga obvladujejo skoraj izključno intervencije centralne banke. Na razpolago ostaja torej le še čedalje bolj eksperimentalna monetarna politika brez preverjenih rešitev in zanašanje na neomejeno povečevanje zadolženosti financirano posredno ali neposredno s strani centralne banke. Kot skrajna faza morda celo odkrito tiskanje denarja, če nič drugega ne bo zaleglo. Šefi centralnih bank torej našo prihodnost izpostavljajo ukrepom, ki smo se jim včasih smejali, ker so prihajali s strani t.i. »banana držav«, danes pa očitno postajajo standardni nabor »resnih« finančnih institucij.

Peter Mizerit
Vodja službe za upravljanje s tveganji

Nazaj na arhiv