Centralne banke ujete v lastno zanko

/ Strokovni članki

»Money for nothing« znova na playlisti

Po dobrih dveh mesecih rasti brez skorajda enega samega negativnega dneva vmes, so delnice na globalnih borzah ta teden prvič pokazale znake pešanja moči. To se je obenem zgodilo ravno ob dotiku ene od ključnih odpornih ravni, to je tiste ob kateri se je decembrski nenadni padec pravzaprav začel. Glej priloženo sliko (odporna raven označena z zeleno premico).

Tehnicna slika SP500_marec 2019.png

Delnice so torej v dveh mesecih bliskovito nadoknadile vse, kar so izgubile v mesecu decembru. Ob tem so v zadnjih dveh tednih podrle tudi vse rekorde glede sentimenta vlagateljev, ki je dosegel optimistične nivoje, kakršne nismo videli niti v letih kot so bila 2000 ali 2007 denimo. Odstotek bikovsko naravnanih vlagateljev že dolgo ni bil tako visok, odstotek medvedje naravnanih pa že dolgo ne tako nizek. Količina denarja v skladih denarnega trga (ki se običajno ponujajo kot varno zavetje) je po kratkem decembrskem skoku, ki je bil posledica bega denarja vlagateljev v varne naložbe, znova rekordno nizka. V zadnjih dveh tednih je že praktično vsak drugi dan mogoče brati novice ameriških medijev o posameznih detajlih skorajšnje sklenitve trgovinskega sporazuma s Kitajsko, tako da se zdi, da je tudi ta sporazum že dejstvo in kot tak tudi že precej vračunan v tečaje delnic. Kot zadnji je v četrtek presenetil še Mario Draghi, šef ECB, ki je oznanil, da je po desetletju izvajanja njegovega eksperimenta gospodarska konjunktura v EU tako »močna«, da bo ECB kmalu začela kar novo rundo spodbujevalnih ukrepov ter umaknil napoved prvega dviga obrestnih mer iz leta 2019 v nedoločeno prihodnost. Kako to, da se po tisočih milijard monetarnih spodbud gospodarska rast EU spet bliža ničli, seveda ni pojasnil. Moto ECB: ko si globoko v luknji, koplji še naprej...

Draghi ni bil edini, ki je v minulem tednu delil svoje zabavne misli. Robert Kaplan, predsednik teksaške podružnice centralne banke je razjasnil razloge za nenadno januarsko spremembo smeri v politiki obrestnih mer iz zviševanja v pavzo. Po njegovih besedah je namreč obseg zasebnih dolgov ameriških korporacij dosegel take nivoje, da bi nadaljnji dvigi obrestnih mer utegnili povzročiti težave pri odplačevanju in posledično krčenje gospodarske rasti. Sherlock Holmes bi bil vsekakor ponosen na takega asistenta.

Rekapitulirajmo veliko finančno krizo leta 2018 in odziv denarne politike nanjo. Pred desetimi leti, marca 2009, so svetovne borze dosegle globalno dno, panika je bila na vrhuncu, kolesje finančnega sistema je razpadalo. Centralne banke so intervenirale z ekspanzivno denarno politiko in jo tako držale deset let oz. nekje do sredine lanskega leta. Vse je bilo v redu borze in BDP so rasli, bankirji so se trepljali po prsih od ponosa. Sredi lanskega leta so centralne banke naposled malenkost umaknile nogo s plina denarne ekspanzije in par mesecev kasneje je začelo kolesje sistema znova razpadati. Zdaj centralne banke že govorijo o novih monetarni ekspanziji in celo negativnih obrestnih merah, če bo potreba, ker je obseg nakopičenih dolgov baje previsok in predstavlja tveganje za finančni sistem. Desetletje »uspešnega« intervencionizma in danes je finančni sistem torej v slabšem položaju kot takrat?! Čestitke akademikom, ki so ta proces naštudirali.

Po desetih letih izvajanja politike presežne likvidnosti in rekordno nizkih obrestnih mer, so guvernerji Federal Reserve sedaj ugotovili, da so se korporacije posledično astronomsko zadolžile in ne zmorejo več prebaviti dviga obrestnih mer. In kar je najbolj patetično, pogovarjamo se o obrestnih merah na nivoju 2,5%. Še pred desetletjem so bila posojila po takih obrestnih merah le sanje, danes pa je to očitno meja, ki je globalno gospodarstvo v povprečju ni več sposobno preseči. Uničujoči efekt padajoče mejne koristi dolga v vsem svojem sijaju. In sedaj te iste osebe, ki so s svojimi odločitvami povzročile to situacijo, učeno predavajo, da moramo biti pozorni na problematiko visokega obsega posojil. Kaj so pa mislili, da se bo zgodilo, ko so spustili obrestne mere na ničlo? In kakšna je sedaj njihova predlagana rešitev za izhod iz te zagate? Še nižje obrestne mere in še več presežne likvidnosti, kaj pa drugega. Ker odvisnika od drog očitno lahko rešiš tako, da mu vbrizgaš še večjo dozo. Pri doktorjih ekonomije na čelu centralnih bank je pač osnovni pogoj zaposlitve odsotnost kakršnekoli logike. In predvsem ponos, da to lastnost tudi javno razkazuješ.

Peter Mizerit
Vodja službe za upravljanje s tveganji

 

Nazaj na arhiv