Negativne obresti niso več le sanje

/ Strokovni članki

Borzni rekordi in inverzija krivulje donosnosti

Ameriški borzni indeks S&P500 je tik pred tem, da se dotakne rekordne in okrogle vrednosti 3.000 točk. Na rast je poleg magnetne privlačnosti same vrednosti s katero se je indeks spogledoval že nekaj zadnjih tednov vplivala tudi informacija, da ameriška administracija nadaljuje pogovore s Kitajci glede tarif ter seveda kandidatura vodje Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde za položaj na vrhu Evropske Centralne Banke, kjer se letos izteka mandat Mariu Draghiju.

Lagardova, ki je v preteklosti že zasedala več političnih funkcij v Franciji je še eden od znakov trenda čedalje večje politizacije vrhov monetarnih oblasti. Jerome Powel je namreč prvi Američan po več kot štiridesetih letih, ki nima izobrazbe s področja financ in zaseda položaj guvernerja tamkajšnje centralne banke sedaj pa na podobno mesto v Evropi prihaja Christine Lagarde. S tem seveda ne mislimo, da so bili njihovi predhodniki, akademski ekonomisti, kaj bolj uspešni pri predvidevanju ekonomskih kriz, saj so jih praktično vse po vrsti presenetile in ujele nepripravljene. Vendarle pa nameščanje pravnikov in kariernih politikov na te funkcije kaže na dejstvo, da v ospredju delovanja centralnih bank ni več iskanje najboljših strokovnih rešitev za vzdrževanje zdrave, vzdržne gospodarske rasti in odpornosti finančnega sistema temveč iskanje pravnih lukenj in hoja po robu zakonitosti pri implementaciji čedalje bolj ekstremističnih denarnih politik.

In Christine Lagarde, ki je pred kakima dobrima dvema letoma odkrito navijala za implementacijo negativnih obrestnih mer, je tipična predstavnica te radikalne struje, ki namerava nadaljevati delo Maria Draghija. Delniški trgi so seveda nad to izbiro navdušeni, lahko pa bi rekli, da enako velja tudi za obvezniške trge. Ta teden smo namreč doživeli zanimiv fenomen popolnoma invertirane krivulje donosov ameriških obveznic vseh ročnosti. Tudi donos najdaljše, 30-letne ameriške obveznice je namreč padel pod donos referenčne obrestne mere za posojila najkrajše ročnosti (čez noč) na medbančnem trgu, ki je ciljna obrestna mera centralne banke.

To je nočna mora za bančni sektor, ki živi ravno izkoriščanja pozitivnega naklona krivulje donosnosti različnih ročnosti na način, da vlaga (posoja) sredstva v projekte daljše ročnosti od ročnosti svojih obveznosti. Dlje časa trajajoča invertirana krivulja donosov torej poslabšuje dobičkonosnost bančnega posla, kar pomeni da posredno vpliva tudi na zmanjšano posojilno aktivnost bank. Tudi oz. predvsem zaradi čedalje bolj invertiranih krivulj donosov se bančne delnice po svetu v povprečju ne uspejo zavihteti nazaj na vrhove dosežene v preteklem letu, kljub temu, da je to v zadnjih dneh uspelo pomembnejšim borznim indeksom. Bankam namreč vse večji del manj kompleksnih poslov odžirajo t.i. »fintech« družbe (plačilne transakcije, menjave valut,…), zato postajajo banke vse bolj odvisne od tradicionalnih posojilnih poslov, kjer pa zaradi inverzije krivulje donosov ne uspejo dosegati zadovoljivih marž za pokrivanje stroškov. Monetarna politika, katere najpomembnejši mandat je zagotavljanje stabilnosti finančnega sistema se torej izrecno trudi, da bi bil sistem čim manj stabilen.

Negativen vpliv na bančne marže je bil eden od razlogov, da se je v preteklosti invertirana krivulja donosov interpretirala kot dober napovedovalec gospodarskih težav na obzorju. Seveda je bila v preteklosti krivulja običajno invertirana pri bistveno višji vrednosti obrestnih mer kot danes, a to je le odsev trenutnih ekstremističnih monetarnih deviacij. Kakorkoli že, vrhovi monetarnih oblasti bodo morali v kratkem nekaj storiti in se spopasti s tem pojavom. A kandidatura in pričakovano imenovanje Christine Lagarde na vrh ECB daje slutiti le, da se moramo pripraviti na vstop v še bolj kontroverzno in neraziskano cono globalnega finančnega eksperimenta. Ste pripravljeni plačevati za prihranke, ki jih imate na banki?

Peter Mizerit
Vodja službe za upravljanje s tveganji

 

Nazaj na arhiv