Drsenje tečajev delnic na kapitalskih trgih se je v zadnjih tednih nekoliko umirilo a negotovost je visoka. Strahovi pred recesijo se krepijo, prav zaradi tega pa je bil tudi negativni sentiment že razmeroma močan, kar obeta tudi možnost večjega (vsaj kratkoročnega) popravka navzgor in zdi se, da se v zadnjih dneh ravno to tudi dogaja.

Medijska pozornost preteklega tedna se osredotoča predvsem na dva dogodka. Prvi je rast vrednosti dolarja proti ostalim valutam. Proti evru je denimo dosegel pariteto tečaja pri 1:1. Nazadnje smo bili na tej vrednosti v obdobju med leti 2000 in 2002. Pravzaprav gre najbrž za efekt v obe smeri. Na eni strani so sile, ki delujejo v prid krepitve USD, kot na primer hitri zaporedni dvigi obrestnih mer v ZDA ter t.i. »safe-heaven« teorija, ki pravi, da se kapital v negotovih časi seli v zavetje stabilnih valut, kakršne sta tradicionalno predstavljala ameriški dolar in švicarski frank. Na drugi strani pa delujejo tudi sile, ki vplivajo na šibak evro. Evropa je v hudem primežu energetske negotovosti zaradi visoke odvisnosti od tujih energentov, posebej ruskih. Javnost izgublja potrpljenje nad načinom vodenja zadev, prvi žrtvi tega sta Boris Johnson v Veliki Britaniji (sicer ni več članica EU) in kot kaže, je v postopku odhajanja tudi Mario Draghi v Italiji. Zdi se torej, da politična nestabilnost v EU narašča hkrati z naraščanjem cen, kar slabi evro. Kdo bo naslednja žrtev?

Druga prevladujoča skrb vlagateljev je visoka inflacija. Pravzaprav je nekoliko paradoksalno, če bo Mario Draghi odletel zaradi inflacije, saj je bil v času svojega predsedovanja ECB ravno on vodilni predstavnik tistih centralnih bankirjev, ki so zagovarjali toleriranje inflacije višje od 2% letno. Kako pa smo prišli iz 2% na današnjih 8%? Najprej vrsto let počasi, nato pa nenadoma lani. Inflacija je kompleksen pojav in kot tak tudi nima enostavnega vzroka niti predvidljive dinamike razvoja. Trenutna inflacijska epizoda ima več virov, iz katerih se napaja:

• Rekordno ekspanzivna monetarna politika v obdobju 2008 do 2021 je ustvarila neprepoznavno gmoto presežne likvidnosti v finančnem sistemu, ta pa je preko mehanizma nedonosne likvidnosti nato v nadaljevanju postopno pripeljala do obsežne distorzije cen vsega premoženja – inflacija je torej z nami že nekaj let, vendar se je sprva manifestirala le na finančnih in nepremičninskih trgih, ki so naposled v letu 2021 ponekod dosegli absurdna vrednotenja;
• Ekspanzivna fiskalna politika preko proračunskih primanjkljajev vzdržuje visoko raven porabe gospodinjstev in gospodarskih subjektov, a za ceno vse bolj negativne finančne situacije v državnih proračunih. Fiskalna politika je postala posebej radodarna v času epidemije Covida, pogosto pretirano in povsem po nepotrebnem. To je povzročilo velik skok presežnega povpraševanja, čemur proizvodne kapacitete in logistika niso uspele slediti, ker so bili obenem sredi omejitev zaradi preprečevanja širjenja epidemije – rezultat: težave z dobavo in rast cen;
• Trajnostne politike in »zeleni prehod« so po letih idealističnih predstav naposled pokazale svojo temno plat, ki dodatno zaostruje energetsko situacijo v EU. Nepremišljeno odpovedovanje virom stabilne generacije elektrike (jedrska, fosilna), ob hkratnem spodbujanju rabe elektrike (električna vozila) so pripeljale do situacije, ki so jo mnogi poznavalci delovanja elektroenergetskih sistemov tudi napovedali. Nestabilne kapacitete, redukcije, motnje v delovanju sistema in posledično rast cen elektrike. Ljudem je bila do sedaj predstavljena samo idealizirana verzija trajnostnega prehoda, nihče pa jim ni povedal, koliko bo to stalo in jih vprašal, ali so pripravljeni to ceno plačati. Zaradi demonizacije fosilnih goriv se dogaja tudi velika previdnost med vlagatelji na tem področju, ki niso več pripravljeni podpirati dolgoročnih infrastrukturnih projektov brez ustreznih garancij, kar pa lahko pripelje do pomanjkanja investicij na tem področju in še večje energetske težave v bodoče.
• Ruska invazija na Ukrajino. Kot ponavadi je zadnji faktor, ki povzroči, da se voda prelije preko roba, nek nenaden eksterni dogodek, tokrat je to vojaški konflikt med dvema surovinsko izjemno bogatima državama. Inflacija v EU se je že pred izbruhom vojne sicer približala 5% letno, zaradi zgoraj opisanih razlogov vojna in posledični izbruh cen nafte, plina in kmetijskih proizvodov pa so nato nenadoma k temu dodali še tri odstotne točke.
• Najbrž so še kakšni drugi, manjši inflacijski pritiski, npr. primanjkljaj delovne sile zaradi upokojevanja obsežne baby-boom generacije in na drugi strani pritoka vse manjših mlajših generacij na trg dela itd…
• Svojo moč počasi izgublja ena najbolj deflacijskih sil zadnjih let, to je množična selitev proizvodnje na Kitajsko. Geopolitična tveganja so že, oziroma še bodo upočasnila gospodarsko globalizacijo, saj postaja očitno, da v določenih, kapitalu navidezno prijaznih režimih ni vse zlato, kar se sveti.

Rešitev zoper inflacijo je torej morda zelo enostavna, a hkrati diabolično kompleksna, kar se tiče implementacije. Potrebno je v nasprotno smer obrniti vsaj prva dva od zgoraj naštetih procesov. Prvega so sedaj dejansko začele izvajati centralne banke s hitrim zategovanjem monetarne politike, ker jim je seveda kristalno jasno, kako se bodo sicer stvarile končale na ulicah, če inflacije ne zatrejo. Obrat prve točke se manifestira tudi na finančnih trgih, kjer monetarno zategovanje vpliva na postopno popuščanje balona vrednotenj. Problem je, da se je razmeroma hitro poslabšala tudi gospodarska situacija. Ameriška Federal Reserve je najbrž pričakovala, da bo lahko konkretneje dvignila obrestne mere, preden bo prišlo do prvega kvartala negativnega BDP, a se je ta zgodil že v prvih treh mesecih letos. In zdaj so prisiljeni dvigovati obrestne mere kljub vse bolj očitnim znakom ohlajanja gospodarske aktivnosti, finančni trgi pa medtem celo že stavijo, da bo FED moral kmalu odnehati z dvigi, sicer tvega gospodarski zlom. Bomo videli – »don't fight the FED« pravi borzni pregovor… Reševanje ostalih točk bo bolj kompleksno, ker zahteva precej več političnega konsenza, ta pa gre v končni fazi seveda skozi volilno sito. In volilno telo je vsak dan bolj nezadovoljno, zato je vprašanje, kakšne politične alternative bodo vzklile iz tega vrenja. Kot kaže bo Italija prvi preizkus, ki bo pokazal razrez in stanje volilnega telesa.

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj