Pozitivni oktobrski sentiment na borzah se je nadaljeval tudi v novembru. Večina pomembnejših borznih indeksov je v zadnjem mesecu pridobila dodatnih 5% ali 6% vrednosti. Septembrski strah je torej dokončno pozabljen, med vlagatelji prevladuje močan optimizem glede »božičnega pospeška« in izboljšanja situacije v letu 2023. Predvsem pa te špekulacije podžiga zgodba o skorajšnjem preobratu monetarne politike, ki iz meseca v mesec kar nekako vztraja v medijih.

Pa bo temu res tako? Je ameriška centralna banka res blizu skorajšnje spremembe kurza monetarne politike? Velik dnevni skok tečajev so ameriške borze denimo doživele v četrtek 30. novembra, ker naj bi Jerome Powell, predsednik odbora guvernerjev Federal Reserve na tiskovni konferenci po zaključku srečanja na Brookings Institution podal nekaj opazk, ki so jih finančni analitiki in novinarji hitro pograbili in prevedli kot optimistične v smeri rahljanja restriktivne monetarne politike.

Eno so komentarji drugo pa dejanske besede guvernerja FED. Poglejmo si, kaj je v resnici povedal: »Monetary policy affects the economy and inflation with uncertain lags, and the full effects of our rapid tightening so far are yet to be felt. Thus, it makes sense to moderate the pace of our rate increases as we approach the level of restraint that will be sufficient to bring inflation down. The time for moderating the pace of rate increases may come as soon as the December meeting.« To je bil del, ki so ga finančni trgi vzeli iz konteksta in interpretirali kot optimističen. Powell je z zgornji besedami namreč dejansko napovedal upočasnitev tempa dvigov na bližajočem se decembrskem sestanku FED. Pričakuje se torej dvig v višini 0,5 odstotne točke. A to je bilo tudi vse kar je bilo vzpodbudnega v več strani dolgem tekstu. Vse ostalo je pravzaprav eno samo dokazovanje, da je inflacija še vedno previsoka in bo potrebnih še več manjših dvigov naslednjem letu, preden bo končni cilj dosežen. Ta del so finančni komentatorji priročno izpustili.

Pa si poglejmo kako je Powell komentiral dosedanji napredek v boju zoper trdovratno inflacijo: »The report must begin by acknowledging the reality that inflation remains far too high.« In nato nadaljuje v istem tonu: »Despite the tighter policy and slower growth over the past year, we have not seen clear progress on slowing inflation. Thus, another condition we are looking for is the restoration of balance between supply and demand in the labor market.« Pomanjkanje delovne sile je očitno eden od pomembnejših inflacijskih vektorjev, ki skrbi guvernerja FED, zato njegove besede ne dajejo slutiti, da je pripravljen popuščati glede nadaljevanja dvigov obrestnih mer: »As our last postmeeting statement indicates, we anticipate that ongoing increases will be appropriate. It seems to me likely that the ultimate level of rates will need to be somewhat higher than thought at the time of the September meeting and Summary of Economic Projections. In the labor market, demand for workers far exceeds the supply of available workers, and nominal wages have been growing at a pace well above what would be consistent with 2 percent inflation over time.«

Še posebej jasen pa je bil zaključek govora in sicer: »Given our progress in tightening policy, the timing of that moderation is far less significant than the questions of how much further we will need to raise rates to control inflation, and the length of time it will be necessary to hold policy at a restrictive level. It is likely that restoring price stability will require holding policy at a restrictive level for some time. History cautions strongly against prematurely loosening policy. We will stay the course until the job is done.«

Nam se te besede ne zdijo ravno kot sprememba kurza iz restriktivne nazaj v ekspanzivno monetarno politiko. Gre bolj za to, da se koraki restriktivne politike nekoliko upočasnjujejo, vendar še naprej ostajajo restriktivni. In bodo taki ostali še večji del naslednjega leta. Pravzaprav lahko na kakršnokoli znižanje obrestnih mer v naslednjem letu kar pozabimo razen, če se razvoj dogodkov na finančnih trgih ne zalomi. Strategija Federal Reserve namreč očitno nakazuje, da bo kljub počasnejšim dvigom, končna višina obrestne mere po zadnjem dvigu v naslednjem letu morda celo višje od tiste, ki je bila pričakovana do septembra letos. Sploh pa obrestne mere niso edina komponenta monetarne politike, ne smemo pozabiti še na »quantitative tapering«, ki se nadaljuje v nezmanjšanem tempu 95 milijard USD mesečno. Občutek imamo, da finančni trgi znova rinejo v težave, ker preoptimistično interpretirajo bodoče poteze centralnih bank. Previdno torej, pravi efekt letošnjih prvih dvigov obrestnih mer se v realnem gospodarstvu šele začenja čutiti. In ta efekt se bo večji del naslednjega leta le še stopnjeval.

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje s tveganji