Veliko se je dogajalo v zadnjih dveh tednih, zato kar začnimo. Najprej Silicon Valley Bank. Osmega marca je ta banka obvestila javnost, da se je odločila za odprodajo dela svojega obvezniškega portfelja, pri čemer je ustvarila skoraj 2 milijardi USD izgube in je uprava posledično predlagala dokapitalizacijo v podobni višini. Vendar težave banke ne izvirajo iz tega dogodka. Težave bank danes izvirajo iz tega, kar vam mi tukaj pišemo že več mesecev. S hitrim zvišanjem obrestnih mer se je začela konkurenca za depozite strank. Ti so do sedaj ležali v bankah brez kakršnegakoli donosa. Sredi lanskega leta se je to začelo spreminjati, najprej seveda v ZDA. Ponudba alternativnih varčevalnih instrumentov v obliki kratkoročnih zakladnih menic, državnih obveznic in drugega, ki so nenadoma ponujali več kot 4% letni donos, je postala čedalje bolj mamljiva. Posledično so seveda varčevalci začeli zapuščati nedonosne depozite in premikati svoja sredstva v višje, donosne in praktično enako varne instrumente, povrh tega pa je še centralna banka začela izvajati Quantitative Tapering, s katerim je še sama prenehala povečevati depozitno bazo v bančnem sistemu.

Banke, ki so bile v letih pred tem preplavljene z depoziti zaradi izvajanja ekspanzivne monetarne politike, so večji del teh sredstev lahko nalagale le v takrat nizkodonosne državne obveznice. Sedaj nenadoma soočene s potrebo po likvidnosti, zaradi umikanja varčevalcev, pa teh obveznic ne uspejo prodati po ugodni ceni, ker so vmes obrestne mere močno zrasle in kot veste, se obrestna mera in cena obveznice gibata v nasprotni smeri. Nerealizirane izgube v obvezniških portfeljih bank na ta način postanejo realizirane. Je pa za to situacijo v veliki meri odgovorna centralna banka zaradi predolgo časa trajajočega okolja nizkih obrestnih mer in izvajanja ekspanzivne monetarne politike, ki sta bančni sistem spravila v situacijo, v kakršni je. Paradoksalno bi lahko torej rekli, da banke niso v težavah zaradi pomanjkanja likvidnosti, temveč, ker je bilo te presežne likvidnosti v zadnjih letih preprosto preveč.

Silicon Valley Bank je bila posebna, ker je imela precej skoncentrirano bazo velikih depozitov zaradi denarja podjetij in bogatih posameznikov iz Silicijeve doline. To je pač pospešilo vse skupaj, ker so bili odlivi depozitov v zadnjih mesecih res obsežni. Vendar moramo še enkrat poudariti, ne gre toliko za beg vlagateljev zaradi strahu pred izgubo v banki (razen morda res tisti zadnji dan ob objavi novice o dokapitalizaciji), gre bolj za to, da imajo sedaj varčevalci možnost se odločati ali ostanejo v banki in dobijo 0% na leto ali preselijo sredstva v varne državne instrumente in služijo med 3% in 4%, v nekaterih primerih morda še več. In varčevalci po desetletju stradanja za donosi to možnost čedalje bolj aktivno tudi izvršujejo.

Silicon Valley Bank torej v osnovi ni storila večjih napak, razen morda pretirane želje po hitri širitvi. Njene težave niso bile posledica slabih posojil. Po vseh globalnih bančnih standardih ameriške državne obveznice veljajo za najvarnejši finančni instrument. Federal Reserve je sama še konec leta 2020 za leto 2023 napovedovala obrestne mere v višini 0,25%. SVB ni torej storila nič drugega kot vlagala sredstva v najvarnejši možen instrument po obrestnih merah, ki so bile takrat napovedane s strani monetarne politike. Zakaj je danes obrestna mera 5% in ne 0,25%, zaradi česar so ti najvarnejši finančni instrumenti v enem samem letu izgubili cca 15% vrednosti, pa bi morala kaj več povedati Federal Reserve, ker je očitno podajala zelo napačne signale. Od tod namreč izvirajo težave SVB. Preveč aktivistična politika centralnih bank, ki se čutijo dolžne ob vsaki prometni nesreči intervenirati z goro poceni denarja, brez premisleka o posledicah, ki jih tako ad-hoc početje pusti na obnašanje udeležencev v finančnem sistemu.

Banke lahko sicer sedaj na odliv depozitov odgovorijo na način, da tudi same ponudijo višje obrestne mere zanje, kar pa je seveda zelo negativno za bančne obrestne marže, saj imajo na drugi strani naložbe še zmeraj večinoma iz časov nizkih obrestnih mer. Če so se pravočasno zaščitile pred rastjo obrestnih mer, jih lahko to deloma rešuje, vendar tudi zaščita seveda nekaj stane. Lahko se tudi odločijo, da te naložbe odprodajo in reinvestirajo v višje donosne papirje, vendar to pomeni realizirati izgubo in obremeniti del kapitala banke.

To se je na koncu zgodilo v primeru SVB in ker je dogodek preplašil vlagatelje in varčevalce je tisti petek intervenirala FDIC (Federal Deposit Insurance Corporation), po dogovoru s Federal Reserve in Ministrstvom za finance so zavarovali vse depozite ne glede na znesek, čez vikend ustanovili vzporedno banko in prenesli depozite ter del sredstev in zaposlenih nekdanje banke na to premostitveno banko (Deposit Insurance Bank of Santa Clara). V ponedeljek zjutraj je ta banka normalno odprla vrata in nihče od varčevalcev ni niti občutil dogajanja, o katerem se je pisalo v medijih. Tako se to dela, če obvladaš stvari in FDIC je ena redkih javnih institucij, ki res obvlada svoj posel. Preostanek premoženja banke SVB (državne obveznice, kreditni portfelj, leasing, nepremičnine, private banking,…) bo postopoma odprodan zainteresiranim kupcem, s kupnino pa bodo nato poplačani najprej FDIC, ki v vmesnem času garantira depozite strank, nato pa če kaj ostane še nekdanji lastniki obveznic banke SVB. Za delničarje najbrž ne bo ostalo nič. V kolikor pa kupnina ne bi zadoščala niti za pokritje obveznosti FDIC (kar je sicer malo verjetno), bodo razliko morale solidarno dodati vse ostale ameriške banke. Davkoplačevalcev reševanje ne bo stalo nič. Še enkrat: tako se to dela!

Popolnoma druga zgodba preteklih dni je švicarski Credit Suisse. Ta skoraj 170 let star bančni gigant že nekaj let izgublja zaupanje strank zaradi dvomljivih poslovnih odločitev in posledičnih škandalov. Da se nekaj dogaja, je bilo slutiti že pred tedni, ko je Credit Suisse najavil zadržanje objave letnega poročila zaradi dodatnih poizvedb regulatorjev. V preteklih letih so bili soočeni z očitki o pranju denarja, nekorektnemu upravljanju premoženja strank v primerih Archegos Capital in Greensill in podobnih zadevah, ki so močno okrnile ugled te institucije in povzročile več-milijardne izgube. Banka je bila že dlje časa v fazi prestrukturiranja svoje notranje organizacije in poslovne kulture, a jih je eskalacija dogajanja okoli Silicon Valley Bank prehitela. Ker gre za sistemsko pomembno banko je bila njena konkurentka UBS najbrž močno »spodbujena« za objavo prevzema Credit Suisse čez vikend, da bi se na ta način izognili kaotičnemu dogajanju na finančnih trgih. Ta posel je bil bolj umazan od zgornjega v ZDA, saj je bila delničarjem UBS odvzeta pravica do glasovanja ali se s tem nakupom strinjajo, cena prevzema je bila določena arbitrarno čez noč, prav tako so bili pred delničarji izbrisani imetniki konvertibilnih obveznic Credit Suisse (kar naj bi bilo sicer v skladu s prospektom ob izdaji teh instrumentov, vendar bo zadeva nedvomno končala na sodiščih). No, stvar je šla skozi relativno mirno in sledil je dolgo pričakovani sestanek Federal Reserve.

Če se še spomnite, smo v našem predhodnem članku opozarjali, da FED dviguje lestvico končne višine obrestnih mer zaradi trdovratne inflacije in močnega trga dela. Za pričakovati je bilo, da bodo zadnji pretresi v bančnem sektorju nekoliko umirili ostro retoriko FED, ne pa tudi popolnoma obrnili smeri monetarne politike. In res, v sredo je FED zaključil dvodnevno zasedanje odbora guvernerjev in sporočil nov dvig obrestne mere za 0,25 odstotne točke na 5% ter nadaljevanje zmanjševanja bilančne vsote z nezmanjšano hitrostjo. Namignili so še, da je to morda za nekaj časa zadnji dvig obrestnih mer, so pa pripravljeni monetarno politiko dodatno zaostriti, v kolikor inflacija ne misli popustiti.

Iz zadnjega sporočila je razvidno, da skuša FED kot odgovor na najnovejši stres v bančnem sektorju monetarno politiko voditi z dvema različnima setoma orodij. Boj proti inflaciji se nadaljuje s politiko visokih obrestnih mer in nadaljevanjem Quantitative tapering, likvidnost bančnega sistema pa se vzdržuje z drugimi orodji, in sicer z omogočanjem likvidnostnih posojil bankam preko standardnega kratkoročnega diskontnega okna ali preko novega programa enoletnih posojil BTFP.  V obeh programih gre za posojila po 5% obrestni meri s pogojem, da banke dostavijo ustrezna zavarovanja (običajno državne obveznice). FED se tudi zaveda, da težave v bančnem sektorju pomenijo določeno stopnjo zategovanja finančnih pogojev v gospodarstvu, vendar je to do neke mere celo zaželeno, saj pomaga proti inflacijskemu pregrevanju. Posledično je recesija sedaj bolj ali manj le še vprašanje časa. Sporočilo FED je, da zaradi bančnih tresljajev v zadnjih dneh ne nameravajo spremeniti svojega fokusa v boju zoper inflacijo. Kapitalski trgi so seveda potihem upali ravno na to spremembo.

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj