Rast na delniških trgih se po dobrem prvem četrtletju v zadnjih tednih umirja.  Vse bolj se zdi, da centralne banke ne bodo posegle v monetarno politiko z večjim številom rezov obrestne mere. Napenjanje mišic na Bližnjem vzhodu tudi ne prispeva ravno k optimizmu vlagateljev.

Desetega aprila so v ZDA objavili inflacijske številke, ki ne gredo v pravo smer. Stopnja splošne inflacije CPI je marca letos znašala 0,4% (mesečno), v zadnjih dvanajstih mesecih skupaj pa 3,5% (letno). To je težava, ker je mesec pred tem, torej februarja, dvanajstmesečna stopnja inflacije znašala 3,2%. Inflacija torej ne upada več, zadnji trije meseci kažejo celo morda na obrat trenda ponovno rahlo navzgor. To za naše bralce niti ni presenečenje, ker že več kot eno leto opozarjamo, da inflacija tipično prihaja v valovih. ZDA doživljajo drugi val inflacije, tokrat na krilih rasti cen storitev (prvi val je bil posledica rasti cen energentov). Ne pričakujemo sicer ponovitve tako visoke inflacije kot v prvem valu, je pa dovolj, da inflacija ne upada več proti 2%, kar centralni banki otežuje znižanje obrestnih mer.

To sedaj začenja skrbeti kapitalske trge. Ti so imeli previsoka pričakovanja o celo šestih znižanjih obresti letos. Glede na inflacijske številke je vprašanje, koliko jih bomo dejansko doživeli. Ameriški borzni indeks S&P 500 je od konca lanskega oktobra do konca marca letos pridobil cca 27% vrednosti. Vse to skoraj izključno zaradi pričakovanja o obsežnem znižanju obrestnih mer, ki naj bi se začelo že marca letos. Del rasti lahko pripišemo tudi anekdotam, povezanim z umetno inteligenco, a se tudi v tem primeru zdi, da se je začetni bum nekoliko upehal. Dve pomembni zgodbi, ki sta več kot polovico leta potiskali vrednosti delnic navzgor, sta torej pod vprašanjem. V ospredje znova prihaja pomen rezultatov in relativnih vrednotenj, slednja pa so visoka in torej težko upravičljiva.

Kako se je spremenila situacija na trgu, kaže sprememba donosa desetletne ameriške državne obveznice. Še decembra lani, pod vtisom pričakovanj o znižanju obrestnih mer, je zahtevani donos te obveznice upadel na 3,8%. Danes, ko se trg počasi trezni in sooča z dejstvom, da inflacijski boj ne bo tako enostaven, zahtevani donos znova narašča in se že nahaja pri 4,6%. To je pomembno, ker donos predstavlja alternativo za vlagatelje in pri tej vrednosti je to znova zanimiva alternativa. Delnice torej iščejo bodisi naslednjo »vročo zgodbo«, ki bi spet podžgala nekaj mesecev rasti, bodisi ugodnejša vrednotenja, ki bi vzbudila zanimanje vlagateljev.

Ameriški problem z inflacijo ni zgolj monetarne narave. ZDA so se praktično navadile na vsakoletni proračunski primanjkljaj. Pri tem niso edine, to je danes že kar običajna praksa politikov v razvitih državah. Od leta 2001 dalje v ZDA niso zabeležili leta brez proračunskega primanjkljaja. In če je za krizna leta, kot je bilo 2009 ali 2020, primanjkljaj še razumljiv, zaradi blažitev posledic krize, primanjkljaj v vseh ostalih letih pa le prispeva h kopičenju inflacijskih pritiskov. Denimo voditi proračunski deficit v času maksimalne zaposlenosti in se potem čuditi, od kod inflacija je tipičen odraz ekonomske nepismenosti današnjih politične elite. Centralna banka se mora v takih okoliščinah še bolj potruditi, da spravi inflacijo pod nadzor. Monetarna in fiskalna politika se namreč v ZDA danes gibata ena proti drugi, kar je pravzaprav nesmisel, saj bo cilj tako težje dosežen.

Kakorkoli že, ameriške delnice so zaradi svoje precenjenosti trenutno najbolj občutljive na premik donosnosti državnih obveznic. V Evropi, ki je v slabši gospodarski situaciji kot so ZDA, se znižanje obrestnih mer pričakuje prej, vendar tudi to znižanje zaradi strahov pred obuditvijo inflacije ne bo obsežno. Ocenjujemo, da bodo centralne banke do nadaljnjega vztrajale pri ohranjanju pozitivne realne obrestne mere. Na drugi strani pa imamo občutek, da si kapitalski trgi zelo želijo obsežnega znižanja obrestnih mer. A zgodovina kaže, da se obsežna znižanja zgodijo le v primeru pojava gospodarskih recesij. Vprašanje je torej česa si vlagatelji pravzaprav želijo?

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj