Če gre slediti naslovom finančnih medijev in twitter računov, se je v prvih dneh avgusta na borzah odvijala prava drama. Za tiste z nekoliko daljšo borzno kilometrino pa je bilo dogajanje pravzaprav le kaplja v oceanu vsega, kar nam borze znajo ponuditi.

Verjemite nam, prava panika na borzah je nekaj čisto drugega od tega mini preplaha v prvih dneh avgusta. Nekateri se namreč še spomnimo časov, ko so ameriški borzni indeksi padli za 9% v enem samem dnevu, zaposleni v gigantskih investicijskih bankah pa so v kartonastih škatlah pred televizijskimi kamerami domov odnašali svoje osebne stvari po tem, ko so te banke čez noč razglasile stečaj. Pisal se je september 2008 in ameriški finančni minister je v kongresu grozil s finančnim kolapsom, če poslanci ne podprejo njegovih ukrepov za reševanje likvidnostne situacije bank. Daleč smo danes od teh prizorov.

Za kaj torej gre? Prišlo je do neke vrste razprodaje v najbolj vročem segmentu ameriškega borznega trga – delnicah tehnoloških velikanov. Na udaru je bila predvsem Nvidia, ki je od sredine julija do sedmega avgusta zdrsnila iz vrednosti 135 USD na 98 USD, kar pomeni cca 27% padec. Manjše, a vseeno omembe vredne  korekcije so zabeležili še Google, Microsoft, Amazon in Apple, torej vsi velikani, ki so v prvi polovici leta beležili astronomske stopnje rasti.

Mediji in poznavalci so med seboj kar tekmovali v iskanju razlogov za nenadni zdrs najpriljubljenejših delnic. Kriv je japonski carry-trade* so zapisali, kriva so razkritja Microsofta in Googla, da več-milijardni zneski investicij v umetno inteligenco zaenkrat še ne kažejo resnih profitnih signalov, kriv je Warren Buffett, ker je iz svojega portfelja v zadnjih mesecih prodal za sto milijard vrednosti delnic Appla, kriva je stopnja brezposelnosti v ZDA, ki je narasla na 4,3% itd. Če nas občutek ne vara, bo morda ta zadnji podatek tisti, ki bo vsaj v ZDA počasi nadomestil debate o inflaciji.

V grobem pa gre za to, da so se določeni segmenti trga zaradi kombinacije visokih vrednotenj in evforičnega sentimenta vlagateljev sestavili v precej občutljivo stanje. Danski fizik Per Bak ta pojav imenuje »self-organized criticality«. Lahko vam ga ponazorimo s kupom peska. Nanj konstantno eno za drugim počasi padajo nova zrnca peska, tako da kup postaja sčasoma vse višji in višji. Stranice kupa postajajo čedalje bolj strme in so vse bolj podvržene silam, ki vlečejo posamezna zrnca po strmini navzdol. Ko je strmina kritično visoka, lahko katerokoli naslednje zrnce peska, ki pade na strmino, sproži manjši plaz povezanih zrnc, ki popustijo silam in se družno odkotalijo po strmini navzdol. S tem se tudi stres preostalih zrn na strmini nekoliko zmanjša. Od časa do časa se manjši plaz pretvori v večjega, ki za seboj v dolino potegne večjo količino peska in pomembno spremeni višino kupa in naklon strmine. Tak večji plaz bi lahko imenovali borzna panika. 

Realizirala se je torej določena nestabilnost, ki se je v segmentu hitro-rastočih tehnoloških delnic nabirala že nekaj časa. Prišlo je do manjšega plazu. Situacija se je umirila v nekaj dneh in sedaj na kup peska znova padajo dodatna zrna in se nabirajo na strmini. Zaradi relativno omejenega obsega dogajanja težko rečemo, da je situacija danes kaj manj nestabilna, kot je bila pred začetkom avgusta. Visoka vrednotenja in evforičen odnos do tehnoloških inovacij pač odpirata prostor za razočaranja, ki so pravzaprav prispodoba za tisto zrnce peska, ki je preveč in sproži plaz.

Takšen je zapleteni mehanizem delovanja borznih trgov. Ti so zelo podvrženi psihologiji množic, zato je treba to vzeti v zakup. Od časa do časa se sestavijo v špekulativno fazo in v preteklosti smo imeli priložnost to dogajanje že večkrat opazovati. V osnovi pa so borzni indeksi tokrat izgubili relativno malo. Ameriški S&P500 je denimo od lokalnega vrha 16. julija do dna 5. avgusta zdrsnil za 8,5%. Dosežen ni bil niti prag tehnične korekcije. Tudi popravek v zadnjih dneh je močan, omenjeni indeks se recimo trenutno nahaja le še dobra 2% pod julijskim vrhom. Še več, glede na vrednost izpred leta dni, indeks še zmeraj ohranja cca 22% rast. Kdor je bil samo zaradi tega dogajanja resno vznemirjen, se mora vprašati, ali je pripravljen na sprejemanje delniških tveganj. Morda so zanj primerne manj volatilne, mešane ali obvezniške vrste investicijskih skladov. Statistično gledano si morajo namreč dolgoročni vlagatelji obetati še bistveno težje preizkušnje, kot je bila tale v prvih dneh avgusta.

Kakorkoli že, dogajanje je seveda nemudoma okrepilo pričakovanja, da bo ameriška centralna banka Federal Reserve septembra reagirala z znižanjem obrestnih mer. To je vzpodbudilo vlagatelje, da so se že po nekaj dneh previdnosti opogumili, se vrnili na borzni parket in zelo hitro znova vzpostavili stanje pred zdrsom. Zaenkrat ni znakov, da bi razvoj dogodkov pustil večje posledice na sentimentu vlagateljev, na znižanju visokih vrednotenj pa še manj. Indeksi sedaj skušajo speljati povratek na julijski vrh in ga preseči, to pa bo tudi prvi test dejanske moči nadaljevanja bikovskega trenda.

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj

*carry-trade – strategija, s katero si vlagatelj sposodi sredstva v valuti z nizko obrestno mero (v zadnjih letih denimo japonski jen), nato znesek konvertira v valuto z višjo obrestno mero (v tem primeru denimo ameriški dolar ali pa valute držav v razvoju) in s tem kupuje premoženje denominirano v teh valutah. Japonska centralna banka je 31. julija dvignila obrestno mero in s tem presenetila vlagatelje v »carry-trade« strategijo, saj je podražila njihovo zadolževanje, to pa je sprožilo znižanje pozicij.