Evropska centralna banka (ECB) je od julija 2022 močno zviševala obrestno mero, da bi se spopadla z naraščajočo inflacijo, ki je sledila ponovnemu zagonu svetovnega gospodarstva po pandemiji COVID. Do septembra 2023 je obrestno mero dvignila na 4,50% letno, vključno z dvema zaporednima dvigoma za 0,75 odstotne točke konec leta 2022. Ta agresivna poteza je bila posledica rekordne inflacije, ki je dosegla vrh pri 10,7% na letni ravni. Na srečo se je kmalu zatem inflacijska krivulja obrnila navzdol.

Od februarja letos se splošna letna rast cen giblje v razponu od 2,4% do 2,6%, kar je precej blizu ciljne 2-odstotne obrestne mere. Zaradi tega si je ECB lahko privoščila ukrep, ki je ubranil euroobmočje pred zdrsom v recesijo. Junija je prvič letos znižala obrestno mero, čeprav le za skromnih 0,25 odstotne točke. Za nadaljnja znižanja obrestne mere je inflacija še vedno rahlo previsoka, zlasti če upoštevamo osnovno inflacijo, ki ne vključuje cen hrane in energentov.  Ta kazalnik je bolj merodajen, saj odpravlja sezonska nihanja teh dveh komponent. Osnovna inflacija namreč junija še vedno znaša 2,9% letno in je še posebej trdovratna.

Toda, zakaj je osnovna inflacija višja in zakaj je tako lepljiva? Inflacijo sestavljajo štiri glavne komponente: hrana (utež 19,5%), energija (utež 9,9%), industrijsko blago (utež 25,7%), zadnja in največja komponenta pa so storitve (utež 44,9%). Ta zadnja komponenta je tista, ki v glavnem poganja tako splošno inflacijo kot osnovno inflacijo, ne le zaradi svoje teže, temveč tudi zato, ker je med vsemi komponentami najbolj zrasla, in sicer do junija letos za 4,1% na letni ravni. Energetske cene so se je povečale le za 0,2%, prehrambene za 2,4%, cene  industrijskega blaga pa za 0,7%, kar je skupno inflacijo zadržalo na 2,5%. Ker pa se pri osnovni inflaciji ne upoštevata tako prehrambena kot energijska komponenta in se zato še višja utež (63,5%) pripisuje storitvam, je osnovna inflacija na koncu višja in znaša 2,9 %.

Razlog, zaradi katerega so se cene storitev povišale za 4,1 % in se bodo le postopoma upočasnjevale, je preprost: rast plač. V storitveni panogi imajo stroški človeškega dela sorazmerno višjo utež kot v drugih komponentah, kjer imajo pomembno vlogo tudi stroški različnih materialov in blaga. Ti stroški se seveda prenesejo v cene blaga in storitev, ki jih kupujejo potrošniki. Cene materialov in blaga se lahko zaradi posebnosti ponudbe in povpraševanja precej hitro znižajo in s tem vplivajo na hitrejše prilagajanje cen hrane, energije ali industrijskih izdelkov. Toda plače se ne umirijo tako zlahka, zlasti ne v inflacijskem okolju.

V prvem četrtletju leta 2024 je indeks stroškov dela v euroobmočju znašal 5,1 % na letni ravni, kar pomeni, da so plače rasle hitreje od inflacije. Kupna moč potrošnikov se je povečala. To je še vedno posledica ponovnega odprtja svetovnega gospodarstva po COVID-u, ko je zaradi hudega pomanjkanja delovne sile in hitro naraščajoče inflacije prišlo do tega, da so podjetja tekmovala za delavce in ponujala bistveno višje plače. Trg dela je še danes precej vroč, vendar bi se moral postopoma začeti umirjati, kar bi posledično ohladilo rast plač in nato znižalo inflacijo. Gre za dolg in počasen proces. To je tudi razlog, da se ECB ne mudi z nadaljnjim znižanjem obrestnih mer. V tem trenutku za to ni potrebe.

Višje plače omogočajo ljudem, da s potrošnjo še naprej prinašajo denar v gospodarstvo, kar je ključni razlog, da se je euroobmočje doslej za las izognilo recesiji. Od začetka letošnjega leta je prodaja na drobno v euroobmočju v glavnem nespremenjena, zadnji podatek (za maj) pa je pokazal 0,3-odstotno medletno rast. Pri tem je upoštevana inflacija, tako da so potrošniki dejansko porabili za približno 2,8 % več denarja.

Denar mora krožiti, saj spodbuja gospodarsko rast in donosnost naložb. V zadnjih treh letih, odkar smo se odprli po COVID-u, so se cene kumulativno zvišale za približno 17,5%. Če bi denar v tem obdobju hranili na bančnem računu, bi z njim danes lahko kupili le približno 80% tistega, kar bi z istim denarjem lahko kupili pred tremi leti. Kot družbo za upravljanje investicijskih skladov nas prav nič ne moti, da banke skorajda ne plačujejo obresti na depozite - to namreč ljudi spodbuja, da svoj denar naložijo v bolj donosne alternative, denimo naše sklade. Mi namreč denarju ne pustimo spati.

Rudy Marchant, vodja službe za upravljanje naložb