STROKOVNI ČLANKI

11.10.2024

Upor obveznic

V našem predhodnem članku smo se vrteli okoli zadnje poteze ameriške centralne banke Federal Reserve, ki je 18. septembra znižala ključno obrestno mero za 0,5 odstotne točke. Delniški indeks S&P500 je od takrat pridobil cca 2,7% vrednosti.

 

Bolj zanimivo je bilo dogajanje na trgu obveznic. Zahtevani donos na kratkoročnem segmentu (do 2 leti) je pričakovano upadel zaradi znižanja ključne obrestne mere. Dolgoročni del krivulje donosnosti pa je začel takoj po znižanju obrestne mere celo naraščati. In rast ni bila majhna. Donos 10-letne ameriške državne obveznice se je povišal iz 3,65% pred zadnjim sestankom FED na današnjih 4,1%. To pomeni, da so vsa dolgoročna posojila danes dražja kot dan, preden je FED znižala obrestno mero. Celo povprečna obrestna mera za 30-letno hipotekarno posojili (za nakup nepremičnine) se je v ZDA premaknila iz 6,21% na 6,52%. Ni veliko, ampak najbrž v FED niso pričakovali premika v to smer, ko so se odločali za znižanje ključne obrestne mere.

 

Obrestne mere kratkoročnih dolžniških papirjev so veliko bolj neposredno pod vplivom potez centralne banke. Se pravi, da sprememba intervala ključne obrestne mere, ki jo cilja Federal Reserve, neposredno vpliva na pričakovanja kupcev in prodajalcev kratkoročnih dolžniških vrednostnih papirjev. Za dolgoročne dolžniške papirje pa veljajo nekoliko drugačne sile. Zahtevani donosi v tem segmentu so bolj odvisni od dolgoročnih inflacijskih pričakovanj, ki jih imajo udeleženci na trgu. Dlje časa ko traja do zapadlosti obveznice, bolj je njen donos v nevarnosti, da ga načne inflacija. Zahtevani donosi dolgoročnih obveznic torej padajo takrat, ko upadajo tudi inflacijska pričakovanja, in rastejo takrat, ko narašča strah pred višjo inflacijo. Ker sta donos in cena dolžniških instrumentov inverzno korelirani kategoriji, pomeni, da cene dolžniških instrumentov rastejo, ko inflacijska pričakovanja upadajo in obratno.

 

Nenadno zvišanje zahtevanih donosov dolgoročnih ameriških obveznic, ki se je zgodilo takoj po znižanju obrestnih mer s strani FED, bi torej lahko interpretirali kot nezaupanje finančnih trgov, da FED ohranja boj proti inflaciji kot svoj primarni cilj. To se je zgodilo zaradi visokega koraka znižanja obrestne mere (znižali so za 0,5 odstotne točke, a pričakovan je bil manjši korak v višini 0,25 odstotne točke). Velik prvi korak znižanja je bil kar majhno presenečenje za trge in ti sedaj ugibajo, ali ne bo zaradi (pre)hitrega tempa zniževanja morda ogrožen inflacijski cilj 2%. FED trdi nasprotno, a prve reakcije trga kažejo, da udeleženci morda niso ravno trdno prepričani v to.

 

Včerajšnja objava indeksa potrošniških cen (CPI – Consumer Price Index) v ZDA kaže, da splošna rast cen v zadnjih 12 mesecih znaša 2,4%, a je bila pričakovana nižja številka 2,3%. Pa še to je skoraj v celoti doseženo zaradi padca cen energentov v tem obdobju. Cena sodčka nafte WTI je bila lani ob tem času okrog 85 USD, danes je pod 75 USD. Tudi cene rabljenih vozil, ki so v času COVID-a poletele v nebo, so se v zadnjih dveh letih precej ohladile in pomembno prispevale k nižji inflaciji, a tudi ta efekt sedaj popušča. Večina ostalih kategorij, posebej cene storitev, pa vztrajno rastejo. Indeks rasti jedrne inflacije (Core CPI), ki ne upošteva spremembe cen hrane in energije, denimo septembra znaša 3,3% letno in je celo višji, kot je bil avgusta. Smo torej v ključnem obdobju, ko je inflacija prenehala upadati, obenem pa še ni dosežen cilj 2%.

 

To sedaj vzbuja vprašanja o tem, ali niso morda centralne banke cilja prezgodaj opustile in preusmerile svojo pozornost drugam oz. bolj konkretno na trg dela. Rast donosov dolgoročnih obveznic namreč pomeni, da kupci (zaradi zadnjih potez Federal Reserve) pričakujejo višjo stopnjo dolgoročne inflacije in posledično zahtevajo višje donose ob nakupu obveznic. Ker so centralne banke v zadnjih dveh letih vso svojo kredibilnost stavile na boj proti inflaciji, si sedaj ne smejo dovoliti, da jim v sklepni fazi ta cilj uide. Spretno krmariti med dvema mandatoma, inflacijo in brezposelnostjo, je zahtevno početje in zgodovina kaže, da je centralnim bankam to redko uspelo, prej ali slej so enega od obeh zgrešile. Že na zadnjem sestanku FED je bilo kar nekaj nesoglasja v odboru guvernerjev glede koraka prvega znižanja, po teh premikih na obvezniških trgih pa bo posebej zanimiv naslednji sestanek FED 6. in 7. novembra.

 

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj