Oktober se poslavlja in delniški trgi ga zaključujejo pretežno v zelenih številkah. Donosi sicer niso visoki, večinoma okrog 2%. Več potencialno razburljivega dogajanja nas čaka v naslednjem tednu.

Velike premike, in sicer navzdol beleži cena sodčka nafte. Ta je v zadnjih dneh že zdrsnila pod mejo 70 USD za sodček, kar je najnižje po letu 2021. Padec cene je bil še posebej izrazit v zadnjih dneh po zadnjem izraelskem napadu na cilje v Iranu, ker slednji na ta napad zaenkrat ni odgovoril z enako mero. Trgi to razumejo kot možno umirjanje strasti v regiji, ki je ključna za oskrbo s surovo nafto. Je pa drsenje cene nafte po drugi strani tudi znak šibkega povpraševanja iz gospodarstva, posebej kitajskega, ki ne dosega želenih stopenj rasti.

Petega novembra so na sporedu ameriške predsedniške volitve. Oba kandidata sta velika zagovornika državne porabe, kar pomeni, da se na fiskalni strani trgom ni treba bati večjih sprememb v smeri bolj varčevalne politike. Še največja negotovost izhaja iz verjetnega tesnega izida, ki bi ga ena ali druga stran želela izkoristiti kot povod za izpodbijanje volilnega rezultata. Politična nestabilnost bi v tem primeru najbrž nekoliko zamajala trg delnic in obveznic.

Da na fiskalni strani ni pričakovati večje zadržanosti (beri: zmanjševanja porabe), kaže tudi gibanje donosnosti ameriških dolgoročnih obveznic. Donos 10-letne državne obveznice ZDA se je prav v zadnjih dneh znova dotaknil 4,3% letno. Dan pred 18. septembrom, ko je FED izvedla prvo znižanje obrestnih mer v tem ciklu, je ta donos znašal 3,6%, kar pomeni, da so dolgoročne obrestne mere od zadnjega sestanka FED pravzaprav zrasle. Zakaj se to dogaja?

Razlogov je več, dinamika je pa ena sama – preprosto kupci državnih obveznic zahtevajo določen donos, sicer jih niso pripravljeni kupiti. Do junija 2022 je bila centralna banka Federal Reserve ena največjih kupcev državnih obveznic v okviru programa Quantitative Easing. Ker FED ni bila cenovno občutljiv kupec (donosnost jih ni zanimala, pravzaprav so jih agresivno kupovali ravno za to, da bi znižali dolgoročne donose), je s svojimi nakupi predstavljala izjemno konkurenco drugim kupcem na trgu in s tem pritiskala donose navzdol. Sedaj FED ni več glavni kupec in s tem odpira prostor drugim, ki pa so cenovno bolj občutljivi, saj obveznice kupujejo glede na razmerje med donosnostjo in pričakovano inflacijo.

In ker je ameriška gospodarska rast zaenkrat visoka, so posledično višja tudi pričakovanja o bodoči inflaciji, še posebej zaradi enormne tekoče državne porabe, ki jo vodi ameriška administracija. ZDA trenutno vzdržujejo proračunski deficit v višini preko 6% BDP, kar je pravzaprav skoraj nezaslišano, razen v kriznih razmerah. V drugem četrtletju 2024 so ZDA zabeležile 3% rast BDP na letni ravni, proračunski deficiti pa so bili običajno rezervirani za začasne posege v ekstremnih razmerah (recesije, finančni zlomi, pandemija). Tako visokih letnih deficitov brez finančnih posledic ne bo mogoče vzdrževati niti taki gospodarski sili, kot so ZDA. Kupci ameriških državnih obveznic torej vidijo višjo proračunsko porabo, iz česar sledita gospodarska rast in inflacija, in temu primerno prilagajajo svoje nakupne apetite.

Če je fiskalno razkošje načeloma politično determinirano in inflatorno, imamo trenutno na drugi strani centralno banko, ki deluje v drugo smer – restriktivno. Od junija 2022 do danes je FED znižala svojo bilančno vsoto iz 9.000 milijard na približno 7.000 milijard USD in zniževanje se nadaljuje. Ne zgolj FED, tudi večina ostalih centralnih bank to počne in trenutno smo v fazi kar močne kontrakcije globalne dolarske likvidnosti. Namen tega je umik presežne likvidnosti (ustvarjene v času pandemije COVID) iz stanja »abundant reserves« v stanje »ample reserves« (iz »obilno« v »dovolj«). To početje pomeni monetarno restrikcijo in vpliva v končni fazi na znižanje inflacije, vendar tudi na upočasnitev gospodarske aktivnosti.

Smo torej v navzkrižnem ognju fiskalne ekspanzije in monetarne restrikcije. Fiskalna ekspanzija služi nabiranju političnih točk, monetarna restrikcija pa deluje v smeri povratka k inflacijskemu cilju, ki je bil izgubljen v izbruhu inflacije pred dvema letoma. Ekspanzivna fiskalna politika torej neposredno spodbuja inflacijo, medtem ko jo želi centralna banka z zategovanjem monetarnega pasu umiriti na ciljnih 2% letno. Obe delujeta z zamikom, zato polni učinki še niso vidni. Kar je skrb vzbujajoče, pa je dejstvo, da podobno kot v politični areni obe zahajata v preveč ekstremno aktivistično polje in imata zaradi tega prevelik vpliv na nihanja svetovnega gospodarstva in kapitalskih trgov.

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj