Zdaj je že jasno, v Belo hišo se vrača Donald Trump. Največji strah, da bo rezultat tesen in bo izzval konfliktno, dolgotrajno preštevanje glasov, je mimo. Zmaga je presenetljivo visoka, hitra in čista.

Trump je močno zmagal ne samo po uradnem štetju zapletenega sistema elektorskih glasov, temveč tudi po neuradnem »popular vote«, torej dejanskem štetju prejetih glasov ljudstva. To v zadnjih dvajsetih letih ni uspelo še nobenemu republikanskemu predsedniku in kaže, da je šlo v nasprotnem, demokratskem taboru nekaj zelo narobe. Poleg predsedniškega naslova so republikanci z zmago Donalda Trumpa najbrž osvojili še večino glasov v obeh domovih ameriškega kongresa in imajo s tem večjo moč za uveljavitev sprememb (senat je potrjen, predstavniški dom pa še ni do konca preštet, a kaže, da bo republikanski). Nobene medijske napovedi niso kazale na tako močno zmago republikancev in to je najbrž tudi eden od razlogov, saj je očitno demokratska stran živela v popolnoma napačni percepciji (medijskem balončku), da uživa zadostno podporo javnosti, kar se je izkazalo za velikansko napako.

Visoka in čista zmaga je tudi glavni razlog za veselje ameriških borz. Najbrž bi bilo približno enako, če bi s podobnimi številkami zmagala nasprotna stran. Izognili smo se namreč eksplozivni situaciji, ko eden od kandidatov ne bi priznal poraza. Manj zadovoljstva so pokazali evropski borzni indeksi, ki so, razumljivo, nezaupljivi do Trumpovega izolacionizma in protekcionističnih politik. Iz istega razloga so nad izidom volitev manj navdušeni pomembnejši trgi v razvoju, npr. Kitajska. Slovenija je, upamo, na varni strani – Trumpov vikend v Sevnici je pa menda dovolj, da ne bomo ocarinjeni. Šalo na stran, nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha, in tudi Trump bo pri implementaciji svojih gospodarskih politik naletel na vrsto dejavnikov, ki bodo nekoliko zgladili relativno surovo predvolilno retoriko. Je pač robat poslovni pogajalec, ki v pogajanja zmeraj vstopi z izjemno agresivnim štartnim izhodiščem. Vendar imajo pogajanja zmeraj dve strani in konec koncev morajo tudi ameriška podjetja svoje izdelke ali storitve komu prodati, pa tudi ameriške obveznice mora nekdo kupovati…

Močan premik se je zgodil prav na obvezniškem trgu. Zahtevani donos ameriške desetletne državne obveznice je na dan objave prvih rezultatov volitev poskočil iz 4,3% na skoraj 4,45%. Kot smo že v predhodnem članku omenili, to pomeni, da trgi ne zaupajo v kakršnokoli omejevanje glede proračunske porabe in posledično slutijo ponovno rast inflacije. Dogajanje na tem segmentu postaja zanimivo, saj je trenutni donos desetletne ameriške obveznice že skoraj eno odstotno točko višji, kot je bil 17. septembra, torej dan pred prvim znižanjem obrestnih mer s strani Federal Reserve. Dolgoročno zadolževanje se torej kljub znižanju ključne obrestne mere draži. Takoj po obljubljeni rešitvi vseh globalnih konfliktov bo moral Trump poklicati koga na FED in sporočiti, kakšne naj bodo obrestne mere v ZDA. Pravi kapitalist pač ne more dovoliti, da bi o tem odločal prosti trg.

Velik del letošnje rasti borznih trgov temelji, poleg evforije, vezane na uporabo umetne inteligence, tudi na ideji, da začetek zniževanja obrestnih mer s strani centralnih bank pomeni olajšanje bremena plačevanja obresti za dolgove. Centralne banke so obrestne mere res začele zniževati, a cena dolgoročnega zadolževanja se na to (vsaj v zadnjih tednih) ne odziva ravno najbolje. Zakaj? Zato, ker je bolj kot od kratkoročne obrestne mere odvisna od pričakovanj glede smeri inflacije. In ta pričakovanja se počasi znova dvigujejo tako zaradi razkošnih fiskalnih politik, ki povsod uhajajo izpod nadzora, kot zaradi monetarne politike, ki je morda prehitro razglasila zmago nad inflacijo. Ne gre pozabiti: inflacija je kot zobna pasta – enkrat, ko jo spraviš iz tube, gre težko nazaj.

Občutek, da povprečni življenjski standard v zadnjih letih stagnira kljub visoki gospodarski rasti, je najbrž tudi pokopal upe Kamale Harris na letošnjih volitvah. Ameriška ekonomija je bila namreč pod Bidnom zelo močna – ni torej problem v nizki gospodarski rasti, problem je v tem, da se učinek te rasti v zadnjih desetletjih pozna bolj na borzah, manj pa pri življenjskem standardu povprečnega Američana. Čas bo pokazal, ali milijarderski par Trump-Musk to razume bolje od demokratskih protikandidatov.

Eden od milijarderjev, ki mu je situacija vse manj všeč, je očitno orakelj iz Omahe zato njegov holding Berkshire Hathaway sedi na več kot 300 milijardah denarja in kratkoročnih zakladnih menic. Po obsežnih prodajah v preteklem četrtletju (Apple, Bank of America) ima trenutno že več kot tretjino portfelja v denarju in ekvivalentih. Zanimivo, za večino današnjih vlagateljev je to najbolj osovražena kategorija naložb. Warren Buffett znova plava proti toku in se ob tem presenetljivo udobno počuti. Morda zato, ker je eden redkih aktivnih vlagateljev, ki se spomni, kako je življenje teklo v času, ko obrestne mere niso bile nič.

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj