Tole ste najbrž že nekje prebrali: »It was the best of times, it was the worst of times, it was the age of wisdom, it was the age of foolishness, it was the epoch of belief, it was the epoch of incredulity, it was the season of Light, it was the season of Darkness, it was the spring of hope, it was the winter of despair, we had everything before us, we had nothing before us, we were all going direct to Heaven, we were all going direct the other way—in short, the period was so far like the present period, that some of its noisiest authorities insisted on its being received, for good or for evil, in the superlative degree of comparison only«.

 

April je na globalne borzne trge prinesel visoko negotovost in posledično volatilnost delniških tečajev. Pri večini vlagateljev se pojavlja vprašanje kaj se dogaja? Torej malce daljše branje bo kot običajno…

 

Ugotavljamo, da je investicijsko javnost zajel kar velik preplah zaradi dogajanja v zadnjih tednih. Pretekli so le trije meseci od ekstremnega delniškega optimizma, vezanega na perspektivo umetne inteligence, do skoraj popolne panike, v kateri ljudje nenadoma bežijo v varno zavetje zlatih palic in kovancev. Od kod tak preobrat?

 

Ocenjujemo, da se del odgovora skriva tudi v kilometrini povprečnega vlagatelja. Večina vlagateljev, ki so v zadnjem desetletju stopili na delniške trge, se še ni soočila s pravim »medvedjim trgom« in je pred kratkim prvič okusila, kakšne vrste zver so lahko borze. Bitje dveh obrazov – prijetnega in manj prijetnega. Dosedanje korekcije so se večinoma zelo hitro končale, običajno po intervenciji centralnih bank ali fiskalnih oblasti. Izkušnje vlagateljev, ki so na trge vstopili po Veliki finančni krizi leta 2008, so torej morda še nezadostne za dobro poznavanje obnašanja borznih indeksov in ocenjevanje tega, kaj je »normalno« in kaj ne. Žal k temu ne prispevajo niti mediji, ki v zadnjih dneh preštevajo, koliko »astronomske škode« je nastalo na globalnih trgih, kot da so borzni indeksi še edino sprejemljivo merilo ocenjevanja družbenega stanja. Največja napaka, ki jo lahko v tem trenutku storite je, da celotno dogajanje zreducirate na: Trump je kriv. Kot boste brali v nadaljevanju, take stvari so se redno dogajale že pred njim in se zagotovo bodo še dolgo potem, ko njega ne bo več.

 

Pobrskajmo torej raje po lekcijah zgodovine. Najbolj spremljani borzni indeks ameriški S&P500 je denimo od leta 1928 do danes zabeležil kar 15 obdobij »medvedjega trenda«. Gre za časovne intervale, v katerih je indeks od vrha do dna izgubil 20% ali več. Povprečna izguba v teh obdobjih znaša cca -33%. Torej kar petnajst-krat v zadnjih sto letih. Če štejemo po številu dni, je medvedji trend v zadnjih sto letih trajal cca 25% vseh borznih trgovalnih dni. Povprečno trajanje takega padca je bilo 406 dni (več kot eno leto, torej od vrha do dna!).

 

Če zgornjemu podatku dodamo še obdobja, v katerih je indeks izgubil med 10% in 20% vrednosti (močnejše korekcije), bomo ugotovili, da je bilo takih obdobij še 18, povprečen zdrs pa cca 13,5%. Obdobja teh korekcij so v zadnjih 100 letih zaobjela približno 9% vseh trgovalnih dni indeksa. Njihovo trajanje je krajše, v povprečju od vrha do doseženega dna 129 dni (torej dobre štiri mesece).

 

Ko oboje seštejemo, ugotovimo, da je indeks S&P500 od leta 1928 dalje kar 34% svojih trgovalnih dni preživel v območju deset odstotne ali globlje korekcije. Torej kar tretjino časa. Zdrs od vrha do dna v povprečju traja nekje od štiri mesece pa do malce več kot leto dni. To ni malo, zato vam želimo prikazati, da trenutno dogajanje ni tako ekstremno nenavadno, kot to v zadnjih tednih razlagajo mediji. Dolgoročni vlagatelji se morajo tega dejstva zavedati, saj bo matematika prej ali slej zadela tudi njih (nas) same. Statistika kaže, da morate 5% do 10% zdrs tečajev pričakovati praktično tekom vsakega leta, saj so relativno pogosti. Tudi 15% zdrsi so pogosti, v povprečju vsaj dvakrat v petih letih. Dvajset in več odstotni padci so nekoliko manj pogosti, vendar pa spet niso tako redki dogodki, kot si to predstavlja naša intuicija.

 

Če je bilo v preteklih sto letih tako, ni ravno za staviti, da bo v naslednjih sto letih kaj bistveno drugače. Analiza zgornjih podatkov bi postala še bistveno bolj zanimiva, če bi med statistične podatke vnesli še raven delniških vrednotenj v obdobjih, ko je prišlo do večjih padcev. Ali pa korelacija delniških vrednotenj pred padcem in globina padca… no nekaj tajnosti pa vendarle moramo ohraniti tudi za proces upravljanja naših skladov.

 

Negativna obdobja na kapitalskih trgih so torej življenjsko dejstvo, tako kot pozitivna. Imate tri možnosti:

• te igre se ne greste in na kapitalske trge svojega premoženja ne vlagate
• poskušate kratkoročno trgovati in predvideti pozitivne in negativne cikle
• razumete in sprejemate ta pravila igre in se z bolj dolgoročnim pogledom umaknete iz dnevnega spremljanja in čustvenega odzivanja na oscilacije.

 

Prva izbira vsekakor pomeni najbolj mirno spanje v času krize, vendar pa na ta način dolgoročno ne boste deležni pozitivnih učinkov človeške inovativnosti in podjetnosti, ki se odraža v povprečni dolgoročni donosnosti delnic. Druga izbira je izjemno časovno in mentalno potratna in za večino malih vlagateljev neprimerna, ker zahteva najprej visoko raven razumevanja delovanja finančnih trgov, zatem pa še pogosto spremljanje in odzivanje na vse vrste informacij ter predvsem toleranco do prenašanja lastnih odločitev. Nekateri posamezniki iz tega naredijo svoj posel, večina običajnih ljudi, ki imajo druge službene in družinske obremenitve pa ni primerno oborožena za tako spopadanje z dogajanjem na kapitalskih trgih.

 

Ostane torej v razmislek tretja možnost, kjer z zavedanjem in sprejemanjem dolgoročne borzne statistike razumete, da so obdobja rasti pogosto prekinjena z bolj ali manj agresivnimi obdobji padcev. Tem padcem nato ponovno sledijo obdobja okrevanja in zatem obdobja doseganja novih rekordov. Dva obraza torej. Dolgoročni povprečni realni letni delniški donos indeksa S&P500 v višini približno 6% do 7% vsebuje prav vsa ta obdobja in je kljub temu pozitiven (vsebuje tudi reinvestiranje dividend, kot zelo pomemben prispevek k skupni donosnosti!). Vendar, kot rečeno, obetati si morate, da boste v povprečju kar tretjino časa preživeli v obdobju negativnih korekcij. To za nikogar ni enostavna preizkušnja. Če vas po tem prikazu statističnih dejstev padci ne prestrašijo preveč in ste jih sposobni izkoristiti za kak dodaten nakup, lahko morda uspete ta povprečni dolgoročni donos dvigniti še za kak odstotek ali dva, več pa je že v domeni znanstvene fantastike.

 

Še kratek opomnik o delovanju človeških možganov: strah in dvom v lastne odločitve sta v takih situacijah popolnoma normalen človeški odziv. Gre za boj med čustvenim jedrom možganov (amigdala - center za strah) in racionalnim delom (prefrontalna skorja). Amigdala je ključen element za naše preživetje, ki nas je skozi zgodovino obvaroval pred fizičnimi grožnjami. Prefrontalni korteks pa je zadolžen za kompleksne kognitivne procese, kot so racionalno načrtovanje, reševanje problemov in brzdanje impulzivnih odločitev. V stresnih situacijah se v možganih pogosto dogaja dvoboj med tema centroma, kar povzroča občutek negotovosti. Bežati ali ostati? Borzni padci so nenazadnje skupinska posledica ravno tega procesa v možganih milijonov vlagateljev širom sveta. Vsi tako delujemo in samo z izjemnim fizičnim in mentalnim treningom, predvsem pa dolgoletnimi izkušnjami lahko te odzive v manjši meri lažje obvladujemo. Buffett lepo pravi: »The most important quality for an investor is temperament, not intellect… You need a temperament that neither derives great pleasure from being with the crowd or against the crowd.«

 

Glede aprilskega dogajanja pa tole: če so vas dosedanji padci borznih indeksov tako prestrašili, da ne morete normalno funkcionirati pri svojih dnevnih opravilih, potem imate na delniških trgih investiranega preveč premoženja glede na vašo toleranco za prenašanje tveganj. Ljudje se te tolerance pogosto ne zavedajo, še posebej v dobrih časih se precenjujejo. Če so vas dosedanji padci preveč vznemirili, morate znova oceniti svojo izpostavljenost tveganim naložbam in jo najbrž prilagoditi. Ker verjemite, statistično gledano trenutni padci sploh še niso dosegli povprečja. Ne trdimo, da ga bodo, pravimo le, da niso še dosegli niti povprečja, kaj šele, da bi jih lahko označili za ekstremne. Obstajajo tudi vrste bolj uravnoteženih oblik naložb oz. vzajemnih skladov v našem primeru, ki s svojo naložbeno politiko blažijo visoka borzna nihanja. Pobrskajte tudi med njimi.

 

Namen tega pisanja ni ugibati in pametovati ali je najhujše že za nami. Tega ne vemo mi, niti nihče drug. Pa tudi če je, nas v prihodnje zagotovo čakajo nove podobne preizkušnje z drugimi akterji. Z današnjim razmišljanjem vam želimo le še enkrat izpostaviti dejstvo, da so borzni padci normalen in popolnoma pričakovan del življenja. Neizogiben del, ki se pravzaprav pojavlja pogosteje, kot si to morda predstavljate. Popolnoma izogniti se jim v nobenem primeru ne boste mogli. Upamo le, da se boste po današnji uri statistike nekoliko bolje počutili in razumeli, da gre pri tem za običajno dinamiko in ne anomalijo. Te stvari se na trgih pač dogajajo, so se in se bodo – vedno. Dickensova začetna anafora iz romana Povest o dveh mestih govori ravno o tem. O vseprisotnem sobivanju nasprotij, dobrega in slabega. Oboroženi s pravimi podatki se boste morda s tem sobivanjem lažje soočali. Kot pogosto v življenju tudi pri investiranju velja, da se velike stvari nikoli ne dosežejo v coni udobja. Morda kot finančna industrija to suhoparno in seveda manj prijetno statistično plat zgodbe premalokrat poudarimo.

 

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj