Ameriški borzni indeksi postopoma osvajajo nove dnevne rekorde, evropski delniški trgi to prav tako poskušajo a jim ne uspeva najbolje, kljub temu pa večjih skrbi vlagateljem zaenkrat ne povzročajo. Tega pa ne moremo več trditi za kitajske delnice.

Indeks Shanghai Composite je v desetih dneh izgubil cca 5% vrednosti, precej slabše so jo odnesle kitajske tehnološke delnice, ki so v istem obdobju izgubile vsaj 10%, nekatere pa še bistveno več. Zgodba ni nova in se je začela odvijati že v času vladavine Donalda Trumpa v ZDA.

Ameriška administracija je takrat sprejela carinske ukrepe zoper kitajske izvoznike. S tem se je začelo politično-gospodarsko zaostrovanje na relaciji Kitajska-ZDA. Ko je krmilo ameriške države prevzel novi predsednik Joe Biden, je bilo veliko upanja položenega v pričakovanje otoplitve odnosov, do katere pa ni prišlo. Še več, Joe Biden je pred kakim mesecem celo podpisal odlok s katerim ameriškim državljanom prepoveduje naložbe v finančne instrumente nekaterih kitajskih podjetij določenih na posebnem črnem seznamu, ki so večinoma povezana s kitajsko vojaško in vohunsko industrijo. Ta seznam se počasi  širi še na druge sektorje. Med podjetji v katere ameriški državljani ne smejo več vlagati so denimo tudi giganti kot so China Mobile, China Telecom, CNOOC, Huawei itd…

To so koraki, z ameriške strani, ki vplivajo na zniževanje zanimanja mednarodnih vlagateljev za kitajske naložbe. A še večji vpliv na tečaje kitajskih delnic imajo v zadnjih mesecih ukrepi kitajskih oblasti. Te so se namreč izrazito lotile omejevanja moči domačih tehnoloških podjetij. Začelo se je lani, ko si je šef tehnološkega giganta Alibaba Jack Ma privoščil odkrito kritiko delovanja kitajskega finančnega sistema. Kitajske banke je obtožil predatorske politike do malih strank in ponudil svojo finančno enoto Ant Group (aplikacija Alipay), za katero je bila takrat predvidena ločena kotacija na borzi, kot konkurenčno rešitev za finančno poslovanje. To je bilo za kitajsko državno vodstvo in regulatorje očitno preveč in Jack Ma se je moral za nekaj mesecev potuhniti na varno, borzna kotacija finančne divizije Alibabe pa je bila takoj odpovedana. Od tu dalje sledi sosledje ukrepov kitajskih oblasti zoper domača tehnološka podjetja s ciljem preprečitve prevelike koncentracije moči v rokah peščice milijarderjev, ki bi utegnili postati trn v peti kitajskemu političnemu sistemu. Gre najbrž za podoben scenarij s katerim je Putin pred leti postavil v vrsto svoje domače ruske oligarhe in jim dal vedeti naj se odločijo na kateri strani so.

Kitajska tako nekaterim domačim podjetjem že kar odkrito omejuje dostop do zbiranja kapitala na mednarodnih kapitalskih trgih, prepoveduje jim ponudbo določenih storitev, omejuje lastništvo tujcev itd… Nazadnje se je pred nekaj dnevi lotila podjetij ki ponujajo online rešitve na področju izobraževanja. Oblasti od teh podjetij nenadoma zahtevajo delovanje v skladu s filozofijo non-profit oziroma v javno korist. Tečaji delnic teh družb so v par dneh zgrmeli navzdol za 40% do 70% (npr. TAL Education Group) in zasejali dvom tudi med vlagatelje v ostala tehnološka podjetja. Seveda bo sedaj morala tudi oblast malce umiriti svoje divjanje, če ne želi tvegati uničujočega bega kapitala iz države. Tik pred objavo tega poročila se že zdi, da se toni nekoliko umirjajo, najbrž se zavedajo da utegne sicer v naslednjih dneh na površje priplavati kakšna večja žrtev nenadnega potopa delnic v podobnem stilu kot pred meseci Archegos Capital.

Pod vsem tem burnim dogajanjem pa na kitajskem tli še ena potencialna težavica o kateri je trenutno zelo malo medijskega pokritja. Glede na obnašanje tečaja delnic se zdi, da je največja nepremičninska družba na svetu China Evergrande v resnih likvidnostnih težavah. Tečaj delnic v Hong Kongu je v letu dni zdrsnil iz 22 HKD pod 6 HKD in to je vsaj malce sumljivo glede na nepremičninski bum, ki smo mu priča po svetu kot posledica presežne likvidnosti. Družba ima preko 200 milijard USD dolgov, tečaj njenih obveznic na borzi pa je upadel tako kot tečaj delnic, kar kaže na naraščanje nezaupanja v plačilno sposobnost družbe. Za kitajske oblasti bo to morda večji problem kot obvladovanje tehnoloških milijarderjev, ker so težave družbe China Evergrande le simptom težav globoko v strukturi delovanja kitajskega finančnega sistema, ki jih je Peking do sedaj uspel skrbno prikrivati očem javnosti. Tukaj bo za reševanje skoraj zagotovo potrebna državna intervencija, vprašanje je ali bo ta pomirila trge ali pa le odkrila pandorino skrinjico obsega kitajskih težav.

Kitajski regulatorji se že nekaj let bolj ali manj neuspešno ukvarjajo s težavo kako zajeziti razraščanje ogromnega in nepreglednega finančnega sistema v senci ne da bi ob tem ogrozili cilje visoke gospodarske rasti, ki jih mora Kitajska navzven kazati svetu. Po razmeroma tihi likvidaciji velikanov kot sta Anbang in HNA Group v letu 2018, je Kitajska torej pred novo preizkušnjo, ta bo po obsegu in potencialnih posledicah največja doslej. Nekaj pa postaja jasno vsem: premija za politično tveganje za investiranje na Kitajskem ni več enaka nič.

Peter Mizerit
Vodja službe za upravljanje s tveganji