Ameriške borze so že pred oktobrskim sestankom centralne banke dnevno dosegale nove rekorde v pričakovanju znižanja obrestnih mer. Znižanje samo torej ni bilo presenečenje, novost je morda napoved prenehanja krčenja bilančne vsote centralne banke (quantitative tightening), ki se bo končalo 1. decembra.

Ponovno so v ospredju zanimanja delnice podjetij, ki se ukvarjajo z razvojem na področju umetne inteligence. Nadaljuje se serija objav medseboj povezanih megaposlov, ki se v glavnem vrtijo znotraj kroga desetih najbolj aktivnih podjetij s tega področja. Po astronomski letošnji rasti se na drugi strani trenutno dogaja korekcija in konsolidacija v segmentu plemenitih kovin. Cena zlate unče se je sredi oktobra na vrhuncu vročice za trenutek dotaknila 4.400 USD, a se trenutno nahaja že dobrih 10% nižje. Kljub temu je letošnja 46% rast cene zlata impresiven dosežek in presega večino ostalih vrst naložb.

Zanimivo, da izven koncentriranega segmenta umetne inteligence stanje drugod ne kaže tako rožnate slike. Brez upoštevanja investicij v podatkovne centre, trenutna letna rast BPD v ZDA dosega pičlih 0,1% so pred kratkim izračunali ekonomisti s Harvarda. Cena nafte vztrajno drsi, sektor srednje velikih ameriških regionalnih bank je pod pritiskom razkritij slabih posojil, indeks Dow Jones Transportation, ki odseva stanje v realnem gospodarstvu, pa se denimo še zmeraj nahaja dobrih 12% pod vrhom doseženim pred cca letom dni.

V torek, 28. oktobra je po podatkih Barchart kar 80% vseh podjetij iz indeksa S&P500 trgovalni dan končalo v minusu, sam indeks S&P500 pa je zaključil v plusu in celo zabeležil novo rekordno vrednost. To kaže, kako je dogajanje res skoncentrirano le še v peščico tehnoloških gigantov. Podobno bizaren je podatek, da danes tržna kapitalizacije Nvidie presega vrednost vseh podjetij, ki kotirajo na nemški in francoski borzi skupaj. Je morda že padel tudi 400 let stari rekord, ki ga drži Nizozemska vzhodnoindijska družba, kot delniška družba z najvišjo tržno kapitalizacijo vseh časov? Usoda globalnih kapitalskih trgov je čedalje bolj odvisna od enega sektorja, enega indeksa, pravzaprav enega podjetja....

Na področju umetne inteligence se medtem vročica nadaljuje s tako silovitostjo, da začenja pritiskati na fizikalne omejitve energetskega sistema. Samo letos naj bi se v omrežje priključilo za 10 GW potrebne moči podatkovnih centrov, podobne oz. še višje letne številke pa se napovedujejo za naslednja leta. Sam Altman, šef družbe OpenAI, ameriško politiko celo poziva, naj zagotovi načrt za izgradnjo novih energetskih kapacitet v višini 100 GW vsako leto. Hiter izračun nam pokaže, da ima danes povprečna jedrska elektrarna instalirano moč cca 1 GW, iz česar se jasno vidi absurdnost zgornjih številk. Vsi na planetu Zemlja instalirani jedrski reaktorji skupaj so v letu 2024 proizvedli 2667 TWh elektrike (World Nuclear News), kar je približno enako prejšnjemu rekordu - iz leta 2006. Torej v dvajsetih letih nismo dosegli nobenega napredka na tem področju in sedaj bomo v letu ali dveh občutno povečali proizvodnjo iz tega vira za potrebe umetne inteligence? Tako enostavno najbrž ne bo šlo.

Če verjamemo odgovorom umetne inteligence, je denimo Kitajska v letu 2024 zagnala za cca 8GW novih jedrskih zmogljivosti, cca 54 GW novih zmogljivosti na fosilna goriva in cca 373 GW novih zmogljivosti iz trajnostnih virov, ki vključujejo sonce, veter in vodo. Od tega 358 GW odpade na sonce in veter, ki sta nestabilna vira in kot taka za neprekinjeno napajanje (in hlajenje) podatkovnih centrov nezanesljiva in potrebujeta ustrezno dimenzioniran »backup« stabilnih virov z zadostno sistemsko inercijo. Nvidia ima seveda že pripravljen odgovor na te probleme, in sicer podatkovne centre v vesolju, kjer naj bi jih preprosto hladil »večni mraz«. Fizika odvajanja toplote v skoraj popolnem vakuumu vesolja jim bo zagotovo povzročila še kar nekaj preglavic (in stroškov) preden bo ta cilj dosežen. A za spodbujanje domišljije vlagateljev je seveda sprejemljivo vse.

Če bodo vsi podatkovni centri, ki so trenutno v gradnji, v naslednjem letu ali dveh dejansko zagnani, bo potreba po dodatno instaliranih energetskih zmogljivostih velika. Številke, s katerimi operirajo največja podjetja na tem področju so najbrž že izven tistega, kar je realno možno vzpostaviti v tako kratkem času. Že na domačem primeru projekta JEK2 lahko vidimo, da povprečna jedrska elektrarna stane vsaj 10 miljard USD in traja najmanj deset let od ideje do začetka obratovanja. Za 10 GW nove instalirane moči letno bi bilo torej po preprostem izračunu potrebnih vsaj 100 milijard investicij v nove elektrarne letno. Vsa ameriška energetska podjetja so v zadnjih desetih letih skupaj v nove proizvodne zmogljivosti vložile cca 65 milijard USD, kar pomeni, da je 100 milijard letno z izvedbenega vidika zelo vprašljiva številka. A za pumpanje AI balona je seveda vsaka številka dobra.

Že z vidika potreb po električni energiji se torej zdi, da trenutna evforija umetne inteligence uhaja izpod nadzora in zahaja v domeno »wishfull thinking«. Kdo bo vse to plačal, je naslednje vprašanje, ker ta tehnologija trenutno še ne ustvarja omembe vrednih prihodkov, kaj šele tisoč in več milijard letno, kolikor jih bo potrebnih za pokrivanje stroškov vseh investicij, vzdrževanja in amortiziranja opreme ter ustvarjanja dobička za delničarje. Slednji so tisti, ki imajo zadnjo besedo. Dokler bodo veselo zalagali ta podjetja s svežim kapitalom, je vse mogoče, a prej ali slej bodo zahtevali donos na ta kapital.

Sicer pa smo se v zgodovini s tovrstnimi pojavi že večkrat srečali. Veliko je epizod, ko je vlagatelje zajela kolektivna histerija nad neko novostjo in so v navalu navdušenja pretiravali z domišljijo. Tako je iz 19. stoletja znano poglavje vlaganj v železniško infrastrukturo, ki je obnorelo in kmalu zatem potopilo številne vlagatelje. Podobna je izkušnja z vlaganji v delnice letalskih prevoznikov, potem internetni balon in balon naložb v telekomunikacijska omrežja v letu 2000.

Ne nas narobe razumeti, za vse te industrije je značilno, da so bile prelomne in so še danes z nami. Vsi jih uporabljamo in so dejansko revolucionarno spremenile svet in naš način življenja, v tem ni dvoma. Tudi z umetno inteligenco bo do neke mere tako. A vendar se je v začetni naglici večina prvih vlagateljev z njimi opekla. Kar se danes dogaja z umetno inteligenco torej ni nič novega, gre za običajen človeški odziv na novo tehnologijo, ki se ji v neki točki začne pripisovati čudežne sposobnosti. Ko se človeška domišljija pomeša še s hlastanjem po hitrem zaslužku je ni sile, ki bi lahko to ustavila, dokler vse skupaj ne iztiri.

V borznem balonu leta 1720 je znana epizoda poskusa prodaje delnic vlagateljem z naslednjim vabilom »a company for carrying out an undertaking of great advantage, but nobody to know what it is«. Preprosto povedano, vlagateljem lahko prodaš vse, če se le potrudiš. Zadnji meseci kažejo, da se preroki umetne inteligence s prodajo svoje zgodbe zelo trudijo. Pazljivo torej, ker če se motijo utegne biti luknja zelo globoka. Naj vas evforija ne zanese s poti, ohranite disciplino, dolgoročni fokus in razpršeno naložbeno politiko, ne dovolite si, da špekulativna komponenta vašega portfelja prevlada nad razumom. Še nikoli namreč ni bil tolikšen delež prihodnosti odvisen od uspeha ene same zgodbe.

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj