V zadnjih tednih je ni mogoče več spregledati. Vse prve strani časopisov in večina prvih novic na televizijskih informativnih oddajah je povezana s skokovito rastjo cen energentov. Po desetih letih truda je centralnim bankam končno uspelo – inflacija je tu. Ste zadovoljni?

Prvi val primarne inflacije se je začel dogajati konec lanskega leta z rastjo cen surovin, predvsem različnih rud, lesa in agrarnih surovin. Ta val se je tekom prve polovice letošnjega leta prebijal po verigi navzgor in se vgrajeval v postopna manjša zvišanja cen polizdelkov. Zdaj smo priča eksploziji cen energentov, predvsem nafte in plina, ki sta dva najpomembnejša faktorja stroškovne sestave vseh proizvodov in tudi storitev. Celoten transport temelji na nafti, ogrevanje pa na plinu in elektriki. Vsi bodo sedaj prisiljeni dvigovati svoje cene ali pa izgubiti del svoje dobičkovne marže. Energija je poleg hrane temeljni življenjski strošek, zato bo seveda logičen tudi pritisk na rast plač.

Vendar ne pozabimo. Ne gre za presenečenje. Centralne banke nam že desetletje sporočajo, da je vsaj 2% inflacija nujna za normalno delovanje našega gospodarstva. Osebe odgovorne za ultra-ekspanzivno monetarno politiko si ves ta čas aktivno prizadevajo, da bi prišlo do scenarija, ki se dogaja danes. Seveda ne moremo s prstom kazati samo na enega krivca. Res je, da so guvernerji centralnih bank najbolj neposredno sporočali, da si želijo višje inflacije in s tem tudi hote ali nehote prevzeli odgovornost nase, vendar k trenutnemu dogajanju olja na ogenj prilivajo še določeni drugi faktorji. V veliki meri gre še za posledice epidemije oziroma človeških ukrepov povezanih z epidemijo. Posamezne države denimo vse bolj nasilno izvajajo omejitve družabnega življenja in od ljudi zahtevajo podrejanje čedalje bolj nerazumnim in ponižujočim pogojem. Produktivnost dela zaradi birokratskega ukvarjanja s kovid ukrepi povsod upada. V zadnjih tednih se omejitve vse bolj širijo tudi na področje zaposlovanja, kar ponekod že sproža revolt dela zaposlenih (ZDA, Italija) zato je za pričakovati, da bo logističnih problemov v proizvodnji in storitvah zaradi razgretih strasti v naslednjih mesecih še več. Motnje v logistiki in proizvodnji blaga in storitev seveda neizogibno pomenijo rast cen.

Svoj del k nenadni rasti cen v zadnjem letu dni je prispevala tudi fiskalna politika predvsem v smislu pretirane reakcije ob izbruhu epidemije, ko so se milijardne državne podpore in pomoči delile kar vsepovprek brez realne ocene dejanske škode. Poplava obsežnih paketov pomoči in raznih »korona dodatkov« seveda vpliva na rast povpraševanja v času, ko je obenem ponudba zaradi epidemioloških ukrepov motena. Drugačnega rezultata kot rast cen v takem okolju ne more biti.

Posebne zasluge predvsem za zmedo na področju energetskih cen lahko pripišemo tudi pospeševanju prehoda na obnovljive vire energije brez ustrezno premišljenega načina zasnove elektroenergetskega sistema in pravočasnega nadomeščanja sicer umazanih a stabilnih in zanesljivih virov. Izkazuje se, da obnovljivi viri ne uspejo tako enostavno nadomestiti ogromnih potreb trga, še posebej, ker so očitno zelo odvisni od muhastega vremena in torej nestabilni, to pa povzroča specifično vrsto težav. Dovolj je na primer dan brez sonca in vetra in že mora Nemčija, kjer delež obnovljivih virov v celotni proizvodnji elektrike že presega 40%,  uvažati elektriko iz sosednjih držav. A to ni vrh absurda – v dneh, ko pa nemške vetrne elektrarne delajo s polno močjo, proizvedejo preveč elektrike in Nemčija takrat plačuje sosedi Danski, da ta izklaplja svoje vetrne elektrarne in uvaža nemško presežno elektriko, ki bi sicer povzročila kaos v elektroenergetskem sistemu. Poleg tega je država prisiljena konvencionalnim proizvajalcem električne energije plačevati še nadomestila za vzdrževanje in balansiranje sistema glede na dnevne presežke oz. primanjkljaje vetrne energije, ki je pač nepredvidljiva. Brez konstantnega vzdrževanja vzporedne pripravljenosti konvencionalnih virov, da lahko v vsakem trenutku vskočijo in nadomestijo vremenski izpad obnovljivih, bi bila oskrba z električno energijo resno ogrožena. Kaotičnost upravljanja takega sistema narašča, cene elektrike seveda prav tako. Paradoksalno je, da smo zaradi prehoda na obnovljive vire energije na trenutke celo še bolj v nemilosti tržnih cen fosilnih energentov.

Vsi našteti faktorji so se nekako sestavili v istem obdobju in sprožili spiralo rasti cen v dobavnih verigah, ki jo bo težko prekiniti. Inflacija je namreč kot zobna pasta – ven iz tube gre enostavno, nazaj pa pravzaprav nemogoče. Socialna stiska in razslojevanje, ki ju inflacija povzroča se bosta poglobili in izbruhnili skozi nezadovoljstvo volilnega telesa, ki je že tako upravičeno zafrustrirano zaradi predolgo trajajočega in kaotičnega obvladovanja epidemije. Politiki bodo kmalu zavohali kam pes taco moli in bodo tudi sami postavili boj proti inflaciji na prvo mesto svojih volilnih programov. Ko bodo negativen sentiment javnosti začutile tudi centralne banke, se bo začel še monetarni preobrat iz razpihovanja inflacije v njeno zatiranje. Nekaj manjših centralnih bank je obrestne mere denimo že dvignilo, minuli teden pa je presenetljivo možnost tega napovedala tudi ena od velikih, Bank of England. Zanimiva dilema torej: dvigniti obrestne mere in tvegati gospodarsko upočasnitev ali pustiti denarno politiko pri miru in še naprej hraniti inflacijo. Odgovor je kot zmeraj predvsem v rokah Federal Reserve.

Peter Mizerit
Vodja službe za upravljanje tveganj