Inflacija je v zadnjih mesecih močno poskočila, hkrati pa povzročila strah med vlagatelji zaradi potencialno negativnih učinkov na borze, obrestne mere in samo gospodarstvo. Prav tako si mnogi belijo glavo z vprašanji, zakaj je trenutna inflacija tako visoka, ali je možna hiperinflacija in ali bodo šle obrestne mere končno navzgor.

 

Statistični urad Republike Slovenije je poročal, da so cene življenjskih potrebščin v Sloveniji zrasle za tri odstotke na letni ravni, medtem ko je Eurostat objavil, da je na evropski ravni inflacija že več kot štiriodstotna.

Po analizi inflacijskih podatkov na strani urada za makroekonomske analize in razvoj je razvidno, da so približno dve tretjini rasti prispevale višje cene naftnih derivatov (medletno so bile višje za več kot 35 odstotkov) in toplotne energije (za skoraj 45 odstotkov). Ob višjih cenah surovin in energentov ter ob težavah v dobavnih verigah se še vedno krepi rast cen trajnega blaga, ki je bila 4,6-odstotna. K temu pomembno prispevajo višje cene avtomobilov, ki so v minulih mesecih precej zrasle in bile oktobra medletno višje za 5,6 odstotka.

Ta dvig cen verjetno čutimo vsi, zato je smiselno preveriti, od kod izhaja takšna inflacija in kaj lahko pričakujemo.

 

KAJ JE INFLACIJA? 

Če nas zanima definicija inflacije, je to verjetno najbolje preveriti pri instituciji, katere cilj je uravnavati inflacijo – in to je Evropska centralna banka (ECB). Na svoji spletni strani ECB opredeljuje inflacijo kot splošno zvišanje cen. V tržnem gospodarstvu se cene izdelkov in storitev lahko vedno spremenijo. Nekatere se zvišajo, druge znižajo. Do inflacije pride, če se na splošno zvišajo cene vseh izdelkov in storitev, ne le posameznih izdelkov oziroma storitev. To pomeni, da lahko danes za en evro kupite manj kot včeraj. Z drugimi besedami: inflacija znižuje vrednost valute skozi čas.

Težava pri izračunavanju inflacije ne izhaja samo iz merjenja cen v trgovinah, ampak tudi iz tega, da imamo različne nakupovalne navade – naša košarica dobrin oziroma življenjskih potrebščin se močno razlikuje od tiste našega sodržavljana. To pomeni, da lahko inflacijo čutimo povsem različno, kar tudi kaže trenutna situacija dražitve naftnih derivatov, ki močno vpliva na razpoložljiv dohodek vseh, ki se v službo vozijo in morajo za gorivo plačati precej več kot lani, medtem ko tisti, ki mogoče delajo od doma, te rasti cen nafte ne čutijo tako močno.

Statistični uradi po svetu poskušajo oceniti, kakšna je povprečna poraba, in na tej podlagi oblikovati nabor izdelkov in storitev, ki jim potem na mesečni ravni sledijo in spremljajo spremembe cen.

 

ZAKAJ JE TRENUTNA INFLACIJA TAKO VISOKA?

Velik delež ekonomistov pravi, da je inflacija vedno monetarni fenomen. Če bi to bilo res, potem bi na Japonskem v zadnjih 20 letih verjetno že imeli hiperinflacijo, pa tudi v Evropi ne bi bilo deflacijskih pritiskov po svetovni finančni krizi leta 2008.

Ukrepi centralnih bank, kot smo lahko videli, ne delujejo tako, kot bi si centralni bančniki želeli – odkupi obveznic na odprtih trgih mogoče že znižajo obrestne mere in zahtevane donosnosti na državnih obveznicah, vendar se to ne pozna dovolj v povečanju kreditiranja ali večji agregatni porabi, ki bi lahko zvišala cene oziroma inflacijo.

Če niso centralne banke krive, kdo pa je? Korona.

Ob prvem lockdownu zaradi COVID-19 je nastala med gospodinjstvi in gospodarstvom velika negotovost, saj nihče ni vedel, kaj bo sledilo. Poraba je hitro in močno upadla, proizvodnja se je skoraj popolnoma ustavila, vse oči so bile uprte v vlade in njihove ukrepe.

Nujno potrebne spodbude, ki so jih prejela tako gospodinjstva kot tudi podjetja, so hitro izboljšale napovedi gospodarske rasti, čeprav smo bili v eni najmočnejših in najhitrejših recesij. Spodbude podjetjem so poskrbele, da ni prišlo do večjega števila stečajev, kar je močno pomagalo tudi bančnemu sistemu, da ne zaostri kreditiranja, ki je odločilno za normalno delovanje gospodarstva. Na drugi strani pa so spodbude gospodinjstvom hitro vrnile raven povpraševanja in ga celo močno povečale. Državne spodbude so povzročile, da so gospodinjstva imela velik presežek sredstev, ki se je deloma prelil v varčevanje in naložbe (eden izmed razlogov za veliko rast delniških trgov), deloma pa v porabo.

Dodatna prosta sredstva, ki so bila na voljo gospodinjstvom, pa so povzročila, da so se zaloge izdelkov, ki so jih imela podjetja na voljo, hitro zmanjšale ali celo popolnoma izginile. Ker proizvodna podjetja v povprečju potrebujejo nekaj mesecev, da nadomestijo zalogo, je bil naraven odziv trga, da se cene teh dobrin prilagodijo – manjša ponudba, večje povpraševanje, višje cene.

Hkrati so nastale večje težave v dobavnih verigah, predvsem v tehnološki industriji, kjer je pomanjkanje čipov še dodatno povzročilo nezmožnost normalne proizvodnje. Podjetja so bila prisiljena podaljšati dobavne roke, zaradi presežka prostih sredstev pa je povpraševanje ostalo veliko, kar je še dodatno povzročilo rast cen.

Nas čaka hiperinflacija?
Če pogledamo v zgodovino, do hiperinflacije pride v primeru čezmernega tiskanja denarja zaradi financiranja (izgubljene) vojne, tiskanja denarja zaradi prevelike prezadolženosti v tuji valuti ali tiskanja denarja zaradi večjih političnih sprememb, ki pogosto sovpadajo z državljanskimi vojnami ali resnejšimi družbenimi pretresi. Tiskanje denarja samo po sebi ne povzroči hiperinflacije, povzroči jo tiskanje denarja kot odziv na omenjene razloge (izguba vojne – Nemčija, politična nestabilnost – Zimbabve, zadolženost v tuji valuti – Argentina). Je kakšen od teh razlogov trenutno v Evropi? Ne.

 

BODO OBRESTNE MERE ŠLE PRECEJ VIŠJE?

Marsikdo se sprašuje, ali bo zaradi doseženega cilja centralnih bank (ECB cilja na inflacijo okoli dveh odstotkov) prišlo do večjega dviga obrestnih mer, kar se že dogaja v nekaterih državah v razvoju. Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, je dobro razmišljati tudi o tem, kako se bodo cene potrošniških dobrin gibale v prihodnje.

Vsi omenjeni dejavniki (spodbude za gospodinjstva, ki večajo povpraševanje; zamuda v proizvodnji produktov in težave v dobavnih verigah, ki omejujejo ponudbo) so kratkoročne narave. Spodbude se ne bodo nadaljevale, ponudba bo pa v prihodnjih mesecih znova na voljo, kar pomeni, da se bodo cene življenjskih potrebščin verjetno stabilizirale in nehale hitro naraščati.

Kombinacija manjšega povpraševanja in vnovične polne ali celo povečane zmogljivosti proizvodnje pa lahko dejansko privede do tega, da bodo podjetja proizvedla preveč izdelkov, zaloge bodo čezmerno zrasle in bodo ostale neprodane, kar lahko pripelje do deflacijskih pritiskov. Hkrati to pomeni kratkoročni negativen gospodarski cikel oziroma recesijo, ki bo zmanjšala prihodke podjetij, udarila po maržah in dobičkih ter posledično znižala cene njihovih delnic na borzah.

Mogoče pa obveznice trenutno le niso tako slaba naložba?

Avtor komentarja je Luka Gubo, upravljavec posklada FT Quant.