Po razburljivem marcu je za nami relativno dolgočasen april. Borzni indeksi so se po kratkem marčevskem bančnem preplahu popravili in sedaj že nekaj tednov stagnirajo in čakajo na informacije, ki bi jih potegnile bodisi navzgor bodisi navzdol. Inflacijske številke v ZDA se znižujejo, kar vlagatelje po eni strani navdaja z upanjem, da je cikel dvigovanja obrestnih mer končan, po drugi strani pa so vsak dan glasnejša opozorila o prihajajoči recesiji. Glede na letošnjo rast borznih indeksov trgi zaenkrat očitno stavijo na hiter povratek monetarne politike nazaj v bolj spodbudno ekspanzivno okolje. Mi o tem preobratu še nismo ravno močno prepričani, dokler ne bodo številke na trgu dela bistveno slabše. Bolj podrobno o stanju na trgu dela v ZDA si lahko preberete v prispevku, ki ga je pred kratkim pripravil sodelavec Rudy Marchant tukaj.

Kljub trgovalnemu dolgčasu se v ozadju dogajajo pomembni geostrateški premiki, ki bodo vplivali na dolgoročno dogajanje. V naših člankih smo vas v zadnjih dveh letih že večkrat opozorili, da se na relaciji ZDA-Kitajska odnosi počasi, ampak zanesljivo slabšajo. Od uvedbe carin na uvoz določenega blaga s strani nekdanje administracije predsednika Trumpa do objave seznamov kitajskih podjetij, s katerimi ameriška ne smejo več sklepati poslov (denimo: Huawei) ter zaostrovanja na področju potencialnega delistinga kitajskih podjetij, ki kotirajo tudi na borzah v ZDA, v kolikor se ne podredijo ameriškemu nadzoru revizijskih poročil. Tudi vse več evropskih držav se pridružuje ameriški iniciativi, s katero se omejuje prodajo občutljive tehnologije kitajskim podjetjem.

Najbolj konkreten premik ameriške nacionalne politike v odnosu do Kitajske pa se je zgodil v obdobju pandemije Covid in še posebej v lanskem letu, ko je prišlo do odločitve na najvišjem nivoju, da prevelika izpostavljenost ameriškega gospodarstva do uvoza kitajskega blaga predstavlja strateško tveganje. Od tod je sledila vrsta ukrepov, s katerimi nameravajo ZDA postopno znižati odvisnost od uvoza kritičnih izdelkov in polizdelkov ter spodbuditi preselitev njihove proizvodnje bližje ameriškim nacionalnim mejam. Primarni cilj je seveda industrija polprevodnikov.

Dva pomembna zakona sta bila lani sprejeta na to temo v ZDA: CHIPS and Science Act ter Western Hemisphere Nearshoring Act. Prvi s konkretnimi denarnimi spodbudami nagovarja proizvajalce polprevodnikov k selitvi proizvodnje v ZDA. V tem primeru gre predvsem za vidik nacionalne varnosti, saj je trenutno skoraj 70% globalne proizvodnje mikročipov skoncentrirane na Tajvanu, in vemo, da tam politična situacija ni ravno razčiščena. Drugi zakon se ne omejuje zgolj na polprevodnike, temveč spodbuja tudi druge industrije k selitvi proizvodnih obratov iz Azije bližje ZDA, konkretno v Latinsko Ameriko. Cilj tega zakona je dvojen: zmanjšanje tveganja predolgih in politično nezanesljivih azijskih dobavnih verig, obenem pa s spodbujanjem investicij v Južni Ameriki okrepiti tamkajšnjo gospodarsko rast in posledično umiriti pretirano ekonomsko migracijo iz teh držav v ZDA. Beseda »nearshoring« pomeni selitev bližje lastnim mejam, beseda »friendshoring« pa selitev v prijateljske države. Obe boste v prihodnjih letih slišali čedalje pogosteje.

Kaj je tukaj za vlagatelje pomembnega. Prvič, previdnost do eventualnih naložb na Kitajskem. Ta ima že sama pred seboj težave zaradi slabe demografske slike, previsoke stopnje investicij v fiksna sredstva ter posledično izpostavljenost bančnega sistema slabim posojilom in sedaj še potencialni umik tujega kapitala. V zadnjih mesecih se že sliši, da se pomembni vlagatelji selijo iz regije in pri tem kot razlog navajajo politično kontroverznost. Še posebej je to postalo očitno potem, ko se Kitajska ni ostro distancirala od Rusije. Warren Buffet je pred kratkim prodal svoj delež v tajvanskem gigantu Taiwan Semiconductor (TSMC) zaradi previsoke geopolitične napetosti v regiji. Japonski holding Softbank napoveduje odprodajo večine svojega deleža v kitajskem tehnološkem gigantu Alibaba. Po anketi ameriške trgovinske zbornice AmCham China, Kitajska prvič v zadnjih petindvajsetih letih ni več med prvimi tremi najbolj privlačnimi državami za kapitalske investicije. Ameriška finančna ministrica Janet Yellen je ravno prejšnji teden izpostavila trgovinsko doktrino ZDA, ki si sicer ne želi surove prekinitve odnosov s Kitajsko, vendar po drugi strani ugotavlja previsoko koncentracijo kritičnih dobaviteljev na kitajskih tleh kar predstavlja tveganje za nacionalno varnost: »The actions of China’s government have had dramatic implications for the location of global manufacturing activity. And they have harmed workers and firms in the U.S. and around the world. In certain sectors, China’s unfair economic practices have resulted in the over-concentration of the production of critical goods inside China.« Poleg tega ugotavljajo, da je v zadnjih letih na Kitajskem zamrla ideja prehoda v bolj tržno in svobodno družbo, trend gre ravno v nasprotno smer večjega državnega nadzora. Resnici na ljubo, vprašanje je, ali je na Zahodu v tem pogledu trend kaj bistveno drugačen…

Po epidemiji Covid tudi s strani evropskih podjetij praktično ni bilo več novih večjih »greenfield« investicij na Kitajsko, razen tistih podjetij, ki so že tam prisotna. Razlogi so večinoma pri vseh enaki: znižanje odvisnosti in razpršitev dobavnih verig, visoki stroški ladijskega transporta, stanje demokracije in človekovih pravic, nevarnost državno motiviranega vohunjenja, spoštovanje pravic intelektualne lastnine, nič več poceni delovna sila, nespoštovanje ekoloških standardov, transparentnost poslovanja itd… Evropski kapital se usmerja proti drugim državam Jugovzhodne Azije kot so Indonezija, Tajska in Vietnam, ameriški pa proti Latinski Ameriki.

Če bo znala izkoristiti prednosti trenutnega dogajanja, utegne posebej veliko pridobiti predvsem Mehika. Na samem pragu ZDA, s precej razvitim proizvodnim sektorjem, je bila že do sedaj deležna ameriških investicij, ta tok pa se utegne v naslednjih letih še posebej močno okrepiti. Neposredna cestna in železniška povezava, cenejša delovna sila od Kitajske, večinoma isti časovni pas in trgovinsko bistveno bolj odprta politika se zdijo kot nalašč za pritegnitev še večjega obsega ameriške proizvodnje in njenih dobaviteljev. To so procesi, ki se ne zgodijo čez noč, so pa kot tanker, ko se enkrat premaknejo, se težko ustavijo.

Peter Mizerit

Vodja službe za upravljanje tveganj